TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku po temelju ugodi.

V preostalem delu (glede višine škode in povrnitve pravdnih stroškov) se sodba razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na podlagi določbe 34. člena URS ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Ustavna pravica do varnosti ne varuje posameznika le pred nedopustnimi in protipravnimi ravnanji države, posamezniku zagotavlja varnost tudi pred nedopustnimi posegi drugih posameznikov. Država je zato dolžna zagotoviti varnost državljanom glede predvidljivih dogodkov. V ta namen izvajajo pristojni organi države v okviru zakonskih pooblastil represivne in preventivne ukrepe. Ne gre za zagotavljanje varnosti, kjer bi bil posameznik zavarovan pred vsemi nedopustnimi ravnanji drugih posameznikov. Od države se pričakujejo (zahtevajo) ravnanja v okviru skrbnosti dobrega strokovnjaka, kar pomeni, da odgovarja le za tiste protipravne posege posameznikov, ki bi jih lahko predvidela in z ustreznimi ravnanji preprečila.

Država je dolžna zagotoviti splošno varnost, kar pomeni, da je upravičena izvajati ukrepe za zagotavljanje takšne varnosti. Država je odgovorna za posledice kaznivega dejanja, če iz okoliščin primera izhaja, da bi z aktivnim ravnanjem v okviru zakonskih pooblastil kaznivo dejanje lahko preprečila, kakor tudi v primeru nezakonite pravne praznine.

Država ravna protipravno, če njeno ravnanje ni v skladu s pravom ali če opusti izvajanje javne oblasti in nadzora. Vsaka protipravnost ali opustitev še ne pomeni odškodninske odgovornosti, le če gre za protipravnost ali opustitev, ki je huda, jasna, očitna, nedopustna in brez razloga, ko gre za malomarnost, je podana odškodninska (krivdna) odgovornost države. Odgovornosti države ni mogoče izključiti že zato, ker je izvajala posamezne ukrepe, odgovorna je tudi takrat, ko ni izvedla vseh ukrepov, ki so običajni in predvidljivi glede na naravo dela in zakonske pristojnosti njenih organov. Država zato odgovarja za ravnanje njenih organov, ki so malomarno izvrševali svoje funkcije; odgovorna je za dejanja, ki bi jih državni organi morali storiti, pa jih niso in za opustitev niso podani opravičljivi razlogi.

V konkretnem primeru se toženi stranki ne očita, da ni bila aktivna, očita se ji, da bi glede na okoliščine primera morala ravnati aktivneje, da bi zavarovala posameznike, saj bi se le na ta način lahko razbremenila odgovornosti za škodni dogodek. Tudi primerjalno pravni pregled sodne prakse potrjuje pravilnost zaključkov pritožbenega sodišča.