TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Če I. d. d. Pogodbe ni sklenil tudi v lastnem imenu, njegovega solastniškega deleža tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne gre upoštevati pri ugotavljanju, ali je za Pogodbo glasovalo zadostno število solastnikov. In ravno v tem (tj. v nastopanju za račun kupcev) je razlog, da njegova pravica do soodločanja (ki sicer izhaja iz lastninske pravice) v konkretnem primeru ne velja.

Če neupravičeno prikrajšani zahteva nadomestitev vrednosti dosežene koristi, mora pač ne le določno trditi, da je obogatitev obstajala osebno za dolžnika, temveč tudi, kakšna je bila „vrednost dosežene koristi“. V konkretnem položaju, v katerem je tožeča stranka trdila, da je tožena stranka obogatena s tem, da je tožeča stranka opravljala dela upravnika (čeprav to v pravnem smislu ni bila!), bi torej morala trditi, kakšna je bila konkretna višina koristi za toženo stranko.

Če je v eni tožbi združenih več zahtevkov, je treba jasno opredeliti vsak zahtevek posebej. To je še posebej pomembno ravno v primerih upravnikovih zahtevkov, ko stroške, ki so nastali v zvezi z upravljanjem (poslovne ali večstanovanjske) stavbe, uveljavlja po različnih pravnih temeljih. Dolžnost tožeče stranke iz citiranega člena ZPP je zato po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru obsegala tudi ločeno trditev o višini tistega dela zahtevka, ki se nanaša na vtoževane stroške obratovanja (ne zgolj o skupni vtoževani višini, v katero so všteti tudi stroški upravljanja in opominjanja) oziroma še bolj specifično - na tiste stroške obratovanja, ki so bili zaračunani upoštevaje solastniški delež tožene stranke. V primeru uveljavljanja več, zlasti tudi več vrst zahtevkov, mora namreč stranka računati tudi na delen uspeh.

Ni naloga sodišča, da samo iz prilog razbira, kateri del zahtevka bi bil ob upoštevanju ključa delitve po solastniškem deležu ter vseh podatkov, ki izhajajo iz dokaznih listin in jih tožeča stranka niti konkretno ne opredeli, morda utemeljen.