TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 237/2002 z dne 15. 4. 2005, sodba Vrhovnega sodišča št. Kp 1/2001 z dne 14. 12. 2001, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 824/2000 z dne 19. 10. 2000 in sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. K 13/2000 z dne 25. 5. 2000 se razveljavijo v delu, ki se nanaša na točko 2.) a. izreka sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu, in se zadeva v tem delu vrne Okrožnemu sodišču v Novem mestu v novo odločanje. V ostalem delu se ustavna pritožba zoper navedene sodbe zavrne.

Uporaba zapisnikov o zaslišanju prič v preiskovalni fazi sama po sebi ni v nasprotju s pravico do zaslišanja obremenilnih prič, če so ob tem spoštovane pravice obrambe. Te med drugim zahtevajo, da ima obdolženec zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati njihovega avtorja v trenutku, ko so bile dane, ali pa pozneje. Tedaj, kadar obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, se obsodilna sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave. Za dokaz, ki je bil v pomembni meri podlaga za obsodbo, gre tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, ostale dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne izjave obremenilnih prič. Ker pritožnik ni mogel zastavljati vprašanj priči, katere izjave so bile odločilni dokaz za pritožnikovo obsodbo za kaznivo dejanje pod točko 2.) a. izreka izpodbijane sodbe Okrožnega sodišča, je bila v tem delu kršena pritožnikova pravica do zaslišanja obremenilnih prič in s tem pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. V zvezi z okoliščinami, ki jih izpodbijane sodbe navajajo kot razloge, da nekatere priče niso bile zaslišane, Ustavno sodišče ugotavlja, da nemogoča obveznost ne zavezuje (impossibilium nulla obligatio est) in da zato ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do zaslišanja obremenilnih prič tedaj, kadar so organi ravnali z ustrezno skrbnostjo pri svojih naporih, da bi obdolžencu zagotovili uresničevanje te pravice. Ustavno sodišče ugotavlja, da sodišče, ki je sodilo pritožniku, ni ravnalo z ustrezno skrbnostjo pri zagotavljanju pritožnikove pravice do zaslišanja obremenilne priče I. R. in je s tem kršilo njegovo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave. Obravnavno sodišče glede na načelo proste presoje dokazov sâmo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Da bi bil predlagani dokaz izveden, mora biti pravno relevanten. Obramba mora obstoj in pravno relevantnost dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Ker obramba ni zadostila bremenu, ki ji ga v zvezi z uveljavljanjem pravice do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist nalaga ustaljena ustavnosodna presoja, Ustavno sodišče ugotavlja, da z zavrnitvijo pritožnikovih dokaznih predlogov ni bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave.