TFL Vsebine / TFLGlasnik

Pred malo več kot petdesetimi leti smo Pika, Marko in jaz začeli svojo akademsko pot v asistentski sobi v pritličju stavbe Univerze v Ljubljani, kjer smo morali imeti skoraj vedno tudi podnevi prižgano luč, pozimi pa je bilo v njej tako mraz, da smo se morali dodatno ogrevati z električno pečko, zaradi katere je pogosto prišlo do izpada električnega toka v tem delu stavbe. Vsak je imel pisalno mizo in omaro, računalnikov seveda še ni bilo, imeli pa nismo niti pisalnega stroja. Vsi trije smo se vpisali na podiplomski študij civilnega prava. Marko je na predavanja sprva prihajal v vojaški uniformi, ker so ga poklicali na služenje vojaškega roka v JLA. Nato smo študirali za izpite, Marko je včasih hodil po sobi in brundal operne melodije, poleg tega pa se je učil tudi za nogometnega sodnika in ob tem poskrbel, da sva se tudi medve s Piko malo izobrazili na tem področju. Eno najbolj zapletenih vprašanj je bilo, kaj se zgodi, če nekdo ustreli žogo, ki leti proti golu: ali se gol prizna ali ne.

V sobi najprej nismo imeli telefona, Marko pa je bil takrat že aktiven pri nogometu in tako ga je moral pogosto priti poklicat k telefonu univerzitetni vratar. Enkrat pa mu je bilo tega dovolj in je tajnici takratnega ljubljanskega župana zabrusil, da ga ne gre poklicat, ker se pogovarjata samo o nogometu. Ko smo končno dobili telefon, in to direktno številko, pa je morala Pika pogosto nastopati v vlogi njegove tajnice, pri tem pa poslušati očitke, kako da ne ve, kje je Marko in kdaj pride. Začeli smo z vajami v tretjem letniku, naš skupni projekt pa je bil komentar zakona o mednarodnem zasebnem pravu, ob katerem pa smo doživeli hladen tuš. Prof. Cigoj, ki smo ga prosili, naj napiše uvod, je v pismu izrazil svoje razočaranje nad nami in napisal, da smo s tem podrli vse, kar je leta gradil.

Z Markom sva se leta 1973 z vlakom odpravila na tečaj ameriškega prava v Amsterdam. Po celodnevni vožnji z vlakom sva se pripeljala do nizozemske meje, nato pa sva morala v Utrechtu izstopiti, ker nisva imela povratne vozovnice. Policiste sva prepričevala, da se bova vračala z avtomobilom, ker bosta prišla po naju njegova žena in moj mož, problem pa je bil tudi v tem, da sva imela s seboj za njihove pojme premalo denarja, ker sva imela zagotovljeno štipendijo. Tisto poletje so se v Amsterdam zgrinjali hipiji z vsega sveta, midva pa po 24-urni vožnji v vlakom verjetno res nisva izgledala preveč ugledno. Končalo se je tako, da sva se morala v Amsterdamu javiti na policiji, kjer sva čakala več ur skupaj z vsemi mogočimi priseljenci, nakar so nama v potni list udarili štampiljko, da morava v treh mesecih zapustiti državo, ob izstopu pa se javiti mejni kontroli. Z možem sva se vračala preko Belgije, kjer pa takrat ni bilo mejne kontrole, vendar kakšnih težav pozneje nisem imela.

V tistih letih smo tudi pogosto hodili na Dunaj, dobili smo nekaj malega žepnine in stanovanje v Knafljevi hiši. Ko sva bila z Markom enkrat tam novembra, je dobil Marko kot predsednik Nogometne zveze Jugoslavije VIP vstopnico za neko pomembno nogometno tekmo. Bilo je mraz in začelo je snežiti, tako da so se po televiziji videle samo nekakšne sence, ki so v metežu tekale po igrišču. Marko se je vrnil popolnoma premražen. Ker je upošteval pravila, ni vzel s sabo nič »močnega«. Rekel je, da se nekateri tega niso držali in da jih je proseče gledal, vendar ni naletel na razumevanje.

Posebej pa mi je ostal v spominu 27. junij 1991. Ta dan smo imeli izpite iz tako imenovanega trojčka v tretjem letniku. Ker mestni avtobusi niso vozili, je prišel Marko, ki je stanoval v bližini, po mene s staro stoenka, s katero sva se peljala na fakulteto mimo cestnih barikad, v upanju, da nama je ne bodo zaplenili. Tam naju je že čakala Pika in ob poslušanju novic o napadu JLA na Brniku in letakih, da je odpor nesmiseln, ki jih je z letala trosila vojska, smo izpite izpeljali do konca.

Prvega maja 2004 je Slovenija postala članica Evropske unije in kot predsednica Ustavnega sodišča sem se udeležila slovesnosti na trgu med obema Goricama. Marko je postal prvi slovenski sodnik na Evropskem sodišču v Luksemburgu in čez nekaj časa sem od njega dobila razglednico s pozdravi iz Utrechta. Marko je na njej napisal, da si nizozemski policisti pred leti niso mogli predstavljati, komu so skoraj preprečili vstop v državo.

Čeprav so se naše poklicne poti ločile, nam je ostalo veliko skupnih spominov in upala sem, da se bomo z Markom ob katerem njegovem prihodu v Ljubljano vsi trije usedli skupaj in malo poklepetali. To žal ne bo več mogoče, se pa bova pa s Piko radi spominjali preteklih dogodkov in se morda tudi kdaj nasmejali na ta račun

Dragi Marko, počivaj v miru, tvojim najbližjim pa izrekam ob tej težki izgubi iskreno sožalje.

Dada