TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita v delu, ki se nanaša: - na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke nad 2.446,54 EUR (1. točka sodbe sodišča prve stopnje), - na ugotovitev, da v pobot dana nasprotna terjatev tožene stranke ne obstoji (2. točka izreka sodišča prve stopnje), - na odločitev, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 6.266,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka sodišča prve stopnje) in - na odločitev o stroških postopka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija (v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke v višini 2.446,54 EUR - 1. točka izreka sodišča prve stopnje) zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Uporaba 210. člena ZOR kot podlaga za odločanje o tožnikovih vlaganjih pred sklenitvijo zakonske zveze je materialnopravno pravilna. Do takrat tožnik namreč ni vlagal v njuno skupno premoženje, temveč je vlagal v tujo nepremičnino z namenom, da bo v njej s toženko živel. Ker je njuna zveza razpadla, je bil tožnik za svoj vložek prikrajšan, toženka pa obogatena.

Vlaganja zakoncev v času njune zakonske zveze je treba presojati na podlagi določb ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakonci in ne določb ZOR o neupravičeni obogatitvi. To pomeni, da je treba zahtevek za vrnitev vlaganj (tako vrednosti fizične pomoči pri gradnji kot plačil za material in delo), ki so bila opravljana v času zakonske zveze, obravnavati z vidika pravice do izplačila deleža vlaganj po 59. členu ZZZDR. Sodišči bi morali oceniti, koliko se je vrednost nepremičnine povečala zaradi del in plačil po sklenitvi zakonske zveze (tako tožnikovih kot toženkinih), in nato ugotoviti, kolikšni so deleži pravdnih strank na tej povečani vrednosti.