TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. UVOD

Ekonomija kot znanost je družbena veda, ki v najširšem smislu proučuje dejavnost, katere cilj je zadovoljiti človeške potrebe z materialnimi in nematerialnimi dobrinami, ki so omejene. Glede na predmet obravnave jo delimo na mikroekonomijo (posameznik/i, podjetja …) in makroekonomijo (narodnogospodarski procesi). Ekonomska znanost išče odgovore na življenjske težave s pomočjo raznih kvantitativnih in kvalitativnih orodij (povzeto po Prašnikar, Debeljak, 1998, str. 20). Kljub nenehnim spremembam in razvoju tehnologije ostajajo ključna ekonomska načela enaka (povzeto po Rebernik, Širec, 2017, str. 5).

Mikroekonomija je veja ekonomije, ki proučuje obnašanje posameznikov, gospodinjstev, podjetij kot osnovne celice pridobivanja dobrin ter njihove odločitve glede razporejanja omejenih virov. Proučuje gospodarske pojave posameznega poslovnega sistema in njegove zveze z okoljem, raziskuje gospodarske zakonitosti in dejavnike njegove uspešnosti in učinkovitosti. Uspešnost in učinkovitost pa presoja z vidika storilnosti, gospodarnosti in donosnosti.

Ekonomija v zdravstvu je del mikroekonomije. Za vodenje zdravstvenih organizacij v javnem in/ali zasebnem sektorju je treba najprej dobro poznati celoten sistem, v katerem deluje zdravstvena organizacija (povzeto po Tajnikar, spletna stran Ekonomske fakultete). Zdravstvene organizacije zato iščejo ravnovesje med človekoljubnim poslanstvom in vzdržnim poslovanjem. Zaradi težav z merljivostjo posameznih kategorij (in ciljev) poslovanja je njihova ekonomika pogosto po eni strani ohlapna in občutljiva, po drugi pa omejena z viri financiranja, ki so vnaprej določeni in javni.

Sistem zdravstvenega varstva je del širšega družbenega sistema. Elementi v zdravstvenem sistemu morajo med sabo in z okoljem vzpostaviti takšne odnose, da dosegajo svoj glavni cilj: z viri, ki jih imajo na voljo v danem trenutku, ustvarjati maksimalno možno opravljanje javnih zdravstvenih storitev, tako da so dostopne vsem pod enakimi pogoji.

Cilj poslovanja javnih zdravstvenih zavodov (v nadaljevanju: JZZ) ni pridobivanje dobička, ampak izvajanje temeljne dejavnosti, za katero so ustanovljeni. To pa je opravljanje javne službe v javnem interesu. Pri poslovanju morajo usklajevati prihodke z odhodki in izpolnjevati pogoje letne pogodbe o vrstah in obsegu storitev (Ferjanc, 2001, str. 57). Razlika, ki ločuje zavod kot nepridobitno organizacijo od gospodarskih družb, je ravno pridobivanje dobička oz. presežka prihodkov nad odhodki, kot je termin, ki se uporablja v javnem sektorju, oziroma njegova razdelitev. Zavod ustvarjenega presežka prihodkov ne sme razdeliti, temveč ga mora porabiti za opravljanje in razvoj dejavnosti, kot je opredeljeno v 48. členu Zakona o zavodih. Pri tem je treba sredstva zavoda oziroma javnega zavoda obravnavati kot celoto, kot sredstva pravne osebe,¹ ne glede na ločeno izkazovanje virov financiranja (javni viri, tržni viri).

JZZ-ji so del javnega sektorja države in financirani večinoma iz javnih sredstev, kar je značilnost nepridobitnih organizacij, ki delajo v javno dobro oziroma v dobro ljudi. Poleg nepridobitne dejavnosti lahko opravljajo tudi tržno, pri čemer pa morajo ves dobiček obeh dejavnosti uporabiti za razvoj dejavnosti, ki jo opravljajo (Korpič Horvat, 2004, str. 135–148). Osnovno načelo pri organiziranju premoženja v obliki javnih zavodov ni pridobivanje dobička oziroma presežka prihodkov nad odhodki, ampak izvajanje javne službe, za katero so ustanovljeni.

V skladu z Zakonom o javnih financah (v nadaljevanju: ZJF) sestavljajo javni sektor neposredni in posredni proračunski uporabniki, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) ter Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ), oba v obveznem delu zavarovanja, javni gospodarski zavodi, javna podjetja in druge pravne osebe, v katerih imajo država ali občine odločujoč vpliv na upravljanje. Država in občine izvajajo nadzor nad zakonitostjo, učinkovitostjo in gospodarnostjo njihovega poslovanja, vodstvo organizacij javnega sektorja pa mora o svojem poslovanju poročati ustanovitelju. Ustanovitelj javnih zavodov zagotavlja nadzor nad delovanjem javnih zavodov, nadzor nad zakonitostjo dela, nadzor nad finančnim poslovanjem, bdi nad smotrno porabo sredstev javnih financ ter nad gospodarjenjem s premoženjem javnega zavoda, ki je v lasti ustanovitelja.

Javni zavodi s področja zdravstva opravljajo dejavnost s sredstvi, zbranimi s prispevki za zdravstvo iz plač in nadomestil ter drugih dohodkov, ki jih plačujejo zavarovanci, delodajalci in drugi zavezanci. Nadzor nad porabo javnih sredstev mora biti zato usmerjen predvsem v nadzor nad smotrno porabo sredstev. Ustanovitelj nadzira učinkovitost poslovanja in izvajanja javnih storitev prek poročanja o doseženih ciljih in rezultatih, ki so opredeljeni v letnem programu dela ali v pogodbi o financiranju javnega zavoda. Sicer pa ustanovitelj posredno svoj nadzor nad sredstvi JZZ-ja vrši tudi prek predstavnikov ustanovitelja v svetu JZZ-ja. Zunanji nadzor opravlja še Računsko sodišče Republike Slovenije.

S člankom želimo predstaviti posebnosti delovanja in poslovanja javnih zdravstvenih zavodov s poudarki na posebnostih ekonomike v zdravstvu.

2. POVPRAŠEVANJE IN PONUDBA ZDRAVSTVENIH STORITEV

Zdravstvena dejavnost se opravlja v okviru mreže javne zdravstvene službe in pri zasebnikih, ki predstavljajo ponudbo zdravstvenih storitev. Izvajalci zdravstvene dejavnosti v Sloveniji so:

• javni zdravstveni zavodi (zdravstveni domovi, bolnišnice, klinike, lekarne), javne agencije in inštituti;
• pravne osebe zasebnega prava (zasebni zdravstveni zavodi, gospodarske družbe) s koncesijo;
• fizične osebe (zasebniki) s koncesijo;

• zasebni izvajalci (fizične osebe, zasebni zavodi in gospodarske družbe), ki se financirajo izključno s plačili uporabnikov kot samoplačnikov, ki niso v mreži javne zdravstvene službe.

V okviru mreže javne zdravstvene službe se zdravstvena dejavnost opravlja kot javna služba. Merila za postavitev mreže javne zdravstvene službe se določijo s planom zdravstvenega varstva ob upoštevanju enakih pogojev za uporabo zdravstvenih storitev glede na demografsko-socialno strukturo prebivalstva in gostoto naseljenosti ter gospodarske možnosti.

Izvajalci javne zdravstvene službe so pri opravljanju in načrtovanju svoje dejavnosti dolžni zagotavljati pogoje za uresničevanje zdravstvenega varstva in nalog pri krepitvi, ohranitvi in povrnitvi zdravja. Javno zdravstveno službo lahko pod enakimi pogoji kot JZZ-ji opravljajo tudi druge pravne in fizične osebe, in sicer na podlagi koncesije. Koncesija oziroma javno pooblastilo za izvajanje javne zdravstvene dejavnosti se podeli, če JZZ ne more zagotoviti opravljanja zdravstvene dejavnosti v obsegu, kot je določen z mrežo javne zdravstvene službe, oziroma če JZZ ne more zagotoviti potrebne dostopnosti do zdravstvenih storitev.

Kljub temu da so zavodi ustanovljeni za opravljanje javne službe kot nepridobitne dejavnosti, Zakon o zavodih (v nadaljevanju: ZZ) v 48. členu predvideva pridobivanje sredstev za delo (poleg sredstev ustanovitelja in plačil za storitve) tudi s prodajo blaga in storitev na trgu ter drugih virov, vendar na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in aktom o ustanovitvi.

Sredstva od prodaje blaga in storitev na trgu (t. i. tržna dejavnost) javni zavod pridobi z opravljanjem negospodarskih dejavnosti, zaradi katerih je bil ustanovljen, lahko pa tudi z opravljanjem gospodarskih dejavnosti. Vendar mora biti nastopanje na trgu njegova stranska oz. dopolnilna dejavnost, ker namen ustanovitve javnega zavoda ni pridobivanje presežka, ampak uresničevanje javnega interesa. Bistveno je, da lahko opravlja dopolnilne tržne dejavnosti, le če ima na razpolago proste kapacitete, tako materialne kot človeške, in nikakor ne na škodo opravljanja javne službe. Kadar nastopa na trgu, pa mora to dejavnost izvajati tako, da ne posluje z izgubo, ker bi se ta sicer morala pokrivati iz javnih sredstev (kar pa je nedopustno). Na podlagi 49. člena ZZ-ja ustanovitelj (poleg javnega zavoda) subsidiarno odgovarja za obveznosti javnega zavoda, če ni z zakonom določeno drugače. Kot dober gospodar si mora javni zavod prizadevati, da ustvari presežek. Pri izvajanju tržne dejavnosti pa mora poslovati s presežkom in po pogojih kot gospodarska družba.

Glede na vir financiranja JZZ-ja je Ministrstvo za zdravje izdalo Navodila v zvezi z razmejitvijo dejavnosti JZZ-ja na javno službo in tržno dejavnost, št. 024-17/2016/33 z dne 3. februarja 2020, kot pripomoček JZZ-ja za ugotavljanje prihodkov javne službe in tržne dejavnosti. Za izdelavo internih pravil za delitev odhodkov po dejavnostih je zadolženo vodstvo zavoda.

Posebnost trga zdravstvenih storitev je, da je na trgu veliko oblik tržnih nepopolnosti: monopoli znanja, javna dobrina, nepopolne informacije, prenos nakupne odločitve, negotovost, nepridobitnost, kartelni dogovori, močni sindikati ipd. Tržna nepopolnost je posledica nepopolnosti delovanja tržnih instrumentov, ki je za javni sektor značilna in predstavlja oviro pri doseganju ustrezne učinkovitosti. Prav zaradi zagotavljanja učinkovitega, kakovostnega in dostopnega javnega zdravstvenega sistema je potrebna okrepljena vloga države, ki s pomočjo predpisov (zakoni, podzakonski akti) regulira tako področje ponudbe kot tudi povpraševanja.

Zdravstveni sistem postane učinkovit, ko država vzpostavi učinkovit sistem izvajanja javne službe prek javnih zavodov, saj bi v tržnih razmerah na strani ponudbe zdravstvenih storitev nastali monopoli. Pomembno je, da izvajalci delujejo po nepridobitnih načelih ter dosegajo količinske in kakovostne učinke, ne pa profitnih. Tako se v družbi doseže stanje, ko koristi posameznika ni mogoče povečati, ne da bi zmanjšali koristi drugih. Če pa ni pridobitnih izvajalcev, ne nastane tržna ponudba, kar pomeni, da ponudbe ne more koordinirati trg, temveč jo mora regulirati država tako, da po eni strani določi obseg pravic, t. i. zdravstveno košarico, po drugi strani pa mrežo izvajalcev zdravstvenega varstva. Izvajalci so v tem primeru JZZ-ji in koncesionarji. Učinkovit sistem zdravstvenega varstva tudi tem primeru nastane, ko vsi izvajalci v javni zdravstveni mreži delujejo nepridobitno.

V praksi se praviloma dogaja, da so JZZ-ji nepridobitne ustanove, koncesionarji pa delajo za svoj dobiček. Njihova usmerjenost v dobiček ob odsotnosti ustrezne regulacije jim omogoča, da si na račun javnega denarja tudi brez večje učinkovitosti lahko odrežejo večji kos pogače (prihodkov). To pa je možno samo z manjšim obsegom zdravstvenih storitev za njihove varovance. Nepridobitnost javnih zavodov na eni in pridobitna usmerjenost zasebnikov koncesionarjev na drugi strani je glavni, ne pa edini dokaz, da enoten javni zdravstveni sistem razpada na nepridobitni in pridobitni del. Njuna skupna značilnost je samo to, da sta oba financirana z javnim denarjem pod enakimi pogoji.

Omeniti je treba še pomembno neenakost oz. razliko, saj zasebnikom koncesionarjem ni treba spoštovati zakonodaje s področja javnega naročanja, tako da s svojo prosto izbiro dobaviteljev na trgu praviloma dosegajo finančno ugodnejše cene kot JZZ-ji in s tem prihranijo sredstva, ki jih prejmejo iz istega vira in pod enakimi pogoji kot JZZ-ji. Prav tako nimajo omejitev pri plačilih storitev zunanjih izvajalcev, lahko delujejo v različnih statusnih oblikah, za katere veljajo ugodnejše davčne obveznosti, kar pomeni, da ne delujejo pod enakimi pogoji kot JZZ-ji. Hkrati so razlike tudi na področju stroškov dela, plače so namreč v JZZ-jih določene, pri koncesionarjih pa ne.

3. NAČRTOVANJE V JAVNIH ZDRAVSTVENIH ZAVODIH

3.1. Strateško načrtovanje v javnih zdravstvenih zavodih

Strategija so strateški vidiki načrtovanja, ki se povezujejo z oblikovanjem strategije organizacije in na tej osnovi njenih operativnih odločitev, ki bodo konsistentne, konkurenčno ugodne in upravljavsko primerne za organizacijo. Vloga strateškega načrtovanja je predvsem ponuditi jasen strateški okvir delovanju in zagotavljanju njegove izvedbe (Pučko, Čater, Rejc Buhovac, Dimovski, 2006, str. 130).

Vsaka država si skladno s svojimi potrebami in možnostmi postavi organizacijsko strukturo zdravstvene dejavnosti ter z organizacijskimi ukrepi vzpostavi njihova medsebojna razmerja. Za graditev zdravstvenega sistema in organizacijske strukture poznamo dve temeljni strokovni načeli, in sicer:

• načelo ustrezne dostopnosti storitev in

• načelo racionalnosti izvajanja storitev oziroma programov na posameznih ravneh.

Po teh dveh načelih je zdravstvena služba ustrezno in racionalno organizirana, če je primarna dejavnost čim bolj dostopna prebivalstvu in sposobna razrešiti pretežni del zdravstvenih potreb in zahtev. Po teh usmeritvah naj bi sekundarna raven obravnavala le zahtevnejše primere, ki jih je manj in jih k njej pošilja zdravstvena dejavnost primarne ravni, zato je dostop do nje v pretežnem delu držav omejen in mogoč le z napotnico. Podobno je s terciarno dejavnostjo, ki prav tako obravnava manj bolnikov in opravlja zahtevnejše zdravstvene posege.

Celovito in dobro zastavljeno zgradbo zdravstvene službe si lahko predstavljamo kot piramido, kar je prikazano na Sliki 1 (Toth, 2003, str. 140).

Če je organizacija zdravstvene službe ustrezna, ima ta piramida široko bazo, ki jo sestavljajo programi za krepitev zdravja, oblike samozdravljenja in samopomoči ljudi ter razni ukrepi in programi individualne in skupinske odgovornosti za zdravje. Na tem temelji primarna raven, ki se ukvarja s preventivo, zdravstveno vzgojo in ozaveščanjem, zgodnjim odkrivanjem bolezni, zdravljenjem bolezni in poškodb ter s preskrbo prebivalcev z zdravili in medicinskimi pripomočki. Od tu navzgor se piramida vse bolj zožuje, saj naslednji dve ravni obravnavata vse manj bolnikov. Bolj ko se bližamo vrhu piramide, bistveno več finančnih sredstev in drugih virov je potrebno za zagotavljanje delovanja izvajalcev te ravni.

Slika 1: Zgradba zdravstvene službe

Vir: Toth, 2003, str. 140.

Strategijo postavljamo običajno za neko daljše časovno obdobje, npr. od treh do petih let. Osnova za oblikovanje strategije zavoda so državni (npr. Resolucija nacionalnega plana zdravstvenega varstva 2016–2025 Skupaj za družbo zdravja²) in občinski strateški dokumenti ter dolgoročno zastavljeni cilji zavoda.

Proces strateškega menedžmenta lahko razumemo kot proces strateškega načrtovanja in proces uresničevanja strategije. Bistvena naloga strateškega menedžmenta je usklajevati organizacijo (njene značilnosti) s potrebami v njenem okolju. Pri tem so potrebe zelo dinamične. S strateškim načrtovanjem opredelimo temeljne odločitve in izoblikujemo akcije, ki bodo dale smer in značilnosti celotni organizaciji. Te odločitve se nanašajo na pooblastila, ki jih dobiva organizacija, na njeno poslanstvo, spekter in raven storitev, ki jih bo organizacija opravljala, na stroške, finance, poslovodne in druge organizacijske rešitve. Formalno proces strateškega načrtovanja pomeni sistematičen in racionalen način strateškega odločanja. Strateški načrt organizacije je rezultat eksplicitno razvite strategije organizacije, ki temelji na skrbni strateški analizi organizacije in njenega okolja.

3.2. Letno načrtovanje v javnih zdravstvenih zavodih

3.2.1. Letni načrt

Letni načrt pomeni, da si vsako leto³ sproti organizacija postavi planske cilje, ki so v skladu s strategijo poslovanja, in jih opredeli v letnem načrtu organizacije. Sestavni del letnega načrta je tudi finančni načrt organizacije.

Finančni načrt je akt JZZ-ja, s katerim so predvideni prihodki in drugi prejemki ter odhodki in drugi izdatki za eno leto. Poročanje pa je oblika informiranja nadzornih institucij in javnosti o dejanski izvedbi finančnega načrta; za kaj in koliko je bilo porabljenih finančnih sredstev, v kolikšni meri so bili doseženi zastavljeni cilji in kako gospodarno so se posamezni JZZ-ji pri tem obnašali. JZZ-ji morajo svojo dejavnost načrtovati in o njej poročati svojemu ustanovitelju, nadzornim institucijam in javnosti oziroma uporabnikom.⁴

V skladu z določili 17. člena ZJF-ja minister, pristojen za finance, obvesti občine, ZZZS, ZPIZ, javne sklade in agencije o temeljnih ekonomskih izhodiščih za pripravo državnega proračuna, pristojna ministrstva pa javne zavode, katerih ustanoviteljica je država oziroma se financirajo iz državnega proračuna. Organ občinske uprave, pristojen za finance, obvesti javne sklade in agencije o temeljnih predpostavkah za pripravo občinskega proračuna, pristojni občinski organi pa javne zavode, katerih ustanoviteljica je občina.

Pripravo finančnih načrtov uporabnikov proračuna podrobneje določa vsakoletni Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZIPRS). Na podlagi 58. člena ZIPRS-ja ustanovitelji (Ministrstvo za zdravje in/ ali občine) posrednim uporabnikom proračuna iz svoje pristojnosti posredujejo izhodišča za pripravo finančnih načrtov posrednih uporabnikov v 15 dneh po objavi zakona v Uradnem listu RS. Izhodišča za pripravo finančnih načrtov posrednih uporabnikov, ki se financirajo pretežno iz proračuna države, morajo biti usklajena s pretežnim financerjem posrednega uporabnika in ministrstvom. Določeno je, da mora predstojnik posrednega uporabnika proračuna svoj finančni načrt oziroma spremembe finančnega načrta pripraviti skladno s podanimi izhodišči.

Navodilo o pripravi finančnih načrtov posrednih uporabnikov državnih in občinskih proračunov (v nadaljevanju: Navodilo), kamor spadajo tudi JZZ-ji, pa določa, da morajo posredni uporabniki proračuna pripraviti svoj finančni načrt, upoštevaje izkaze, ki jih predložijo ob pripravi letnih poročil.

Finančni načrt posrednega uporabnika proračuna mora glede na 6. člen Navodila zajemati vse predvidene prejemke in izdatke posrednega uporabnika, ki bodo plačani v korist in izplačani v breme posrednega uporabnika v prihodnjem koledarskem letu (načelo denarnega toka). V finančnem načrtu posrednega uporabnika proračuna morajo biti ločeno prikazani vsi prihodki in odhodki, ki jih posredni uporabnik pridobi in izplača iz naslova opravljanja javne službe in iz naslova prodaje blaga ali storitev na trgu.

Letni načrt JZZ-ja kot posrednega proračunskega uporabnika je torej sestavljen iz dveh delov:

• programa dela, ki določa vsebino in obseg dejavnosti (programi, projekti, naloge, aktivnosti);
• finančnega načrta, ki določa finančni okvir za izvedbo programa dela.

Vsebina programa dela, ki je obvezen planski dokument vseh posrednih proračunskih uporabnikov, v predpisih ni predpisana oziroma določena, saj se predpostavlja, da se za program dela smiselno uporabljajo predpisi, ki opredeljujejo obrazložitve finančnega načrta neposrednega proračunskega uporabnika in so zapisani v Zakonu o javnih financah. Finančni načrt posrednega proračunskega uporabnika mora biti usklajen z njegovim programom dela. Letni načrt je sestavljen iz programa dela in finančnega načrta zavoda za prihodnje leto.

• Sprejem letnega načrta Finančne načrte posrednih uporabnikov državnega proračuna sprejme pristojni organ po postopku, določenem v posebnem zakonu ali drugem predpisu ali v aktu o ustanovitvi posrednega uporabnika.

Natančneje sprejem finančnega načrta določa 58. člen ZIPRS-ja. Posredni uporabniki državnega proračuna morajo prejete finančne načrte in programe dela posredovati v soglasje ustanovitelju najkasneje v 45 dneh po prejemu izhodišč za pripravo finančnih načrtov. Posredni uporabniki, ki se financirajo iz ZZZS-ja, morajo posredovati sprejete finančne načrte in programe dela na svetu zavoda v soglasje pristojnemu ministrstvu, če je ustanoviteljica posrednega uporabnika država, oziroma občinski upravi, če je ustanoviteljica občina, in to najkasneje v 45 dneh po prejemu izhodišč. Posredni uporabniki proračuna morajo ob sprejetju programa dela in finančnega načrta sprejeti tudi kadrovski načrt.

Do sprejema finančnega načrta in programa dela posrednih uporabnikov proračuna se financiranje nalog in drugih, s predpisom določenih namenov začasno nadaljuje tako, kot za neposredne uporabnike določa 32. člen ZJF-a, torej da se smejo med začasnim financiranjem uporabiti sredstva do višine, sorazmerne s porabljenimi sredstvi v enakem obdobju v proračunu za preteklo leto.

Ministrstvo za zdravje JZZ-jem posreduje izhodišča za pripravo finančnih načrtov za posamezno leto, pri čemer je rok za posredovanje dokumenta v soglasje ministrstvu vezan na prejem končnih izhodišč.

• Rebalans letnega načrta Računsko sodišče RS ugotavlja, da zakonodaja eksplicitno ne določa, katere so okoliščine, ki zahtevajo izdelavo predloga rebalansa finančnega načrta in njegovo predložitev ustreznim organom v sprejem. Rebalans le na splošno opredeljuje kot ukrep sprememb in dopolnitev proračuna ob neuravnoteženem proračunu med proračunskim letom, s katerim se prejemki in izdatki ponovno uravnovesijo. Enaka določba je tudi v Uredbi o dokumentih razvojnega načrtovanja in postopkih za pripravo predloga državnega proračuna, ki se v skladu z drugim odstavkom 1. člena smiselno uporablja tudi za pripravo predlogov finančnih načrtov posrednih uporabnikov proračuna. Pri nenačrtovanih prejemkih in izdatkih v proračun ZJF v 41. členu ponuja dodatno rešitev, tako da daje pooblastilo za vključevanje novih obveznosti (v okviru teh večjih prejemkov) v proračun tudi brez rebalansa proračuna. Kljub temu posredni uporabniki proračuna navadno predlog rebalansa finančnega načrta pripravijo in predložijo v potrditev ustreznim organom tako pri bistvenih odstopanjih od makroekonomskih izhodišč, ki so bila upoštevana pri pripravi finančnega načrta, kot tudi iz drugih razlogov, ki pomembneje vplivajo na višino posameznih elementov načrta. Kdaj je vpliv pomemben, je treba presoditi v posameznem primeru, vsekakor pa je pri tem nujno upoštevati zahteve drugih predpisov, ki urejajo poslovanje posrednih uporabnikov proračunskih sredstev (Ministrstvo za zdravje, 2021, str. 59).

JZZ-ji posredujejo rebalans finančnega načrta in programa dela (ki zajema enake vsebine kot prvoten finančni načrt in program dela, ne le sprememb) po sprejemu na svetu zavoda v soglasje ustanovitelju.

V praksi se lahko pojavi problem, če JZZ-ji v novo poslovno leto vstopajo brez finančnih izhodišč in finančnih načrtov. To se zgodi, kadar resorno ministrstvo pozno, tj. med letom, posreduje končna izhodišča za pripravo finančnih načrtov tekočega leta. Nekateri JZZ-ji rešujejo problem tako, da do konca leta sprejmejo t. i. začasni finančni načrt za naslednje leto, tako da si ustvarijo pogoje za delo (vključno glede nabav osnovnih sredstev, zaposlovanja, finančnega poslovanja). Postopek sprejema začasnega finančnega načrta je enak postopku finančnega načrta, torej se prav tako posreduje v potrditev svetu zavoda in ustanovitelju.

Celoten prispevek je dostopen za naročnike!