TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Določba drugega odstavka 263. člena ZGD-1 ne terja protipravnosti ravnanja kot nujne predpostavke odškodninske odgovornosti. Tega tudi ne terja določba prvega odstavka 131. člena OZ, ki opredeljuje elemente splošne odškodninske odgovornosti. Teorija v zvezi s splošno odškodninsko odgovornostjo govori o nedopustnosti ravnanja in ne o protipravnosti.1 Člani uprave delniške družbe ravnajo nedopustno, če pri opravljanju svojih nalog ne ravnajo v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (drugi odstavek 263. člena ZGD-1). Skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika je torej (vsaj) praviloma element same dopustnosti ravnanja in ne nekaj, kar bi bilo iz pojma dopustnosti ravnanja izločeno oziroma postavljeno poleg njega.

Vprašanju, ali so člani uprave tožeče stranke ravnali s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, se ni mogoče v celoti izogniti niti s pomočjo pravila proste podjetniške presoje. Pravilo ne izrinja skrbnosti iz presoje ravnanja članov uprave gospodarske družbe, pač pa, upoštevajoč značilnosti poslovnega odločanja v gospodarskih družbah, ki ne dovoljujejo popolnoma racionalnega odločanja (zaradi negotovega okolja, nepopolnih informacij, nepoznavanja vseh alternativ, zaradi nesposobnosti objektiviziranja in kvantificiranja parametrov za odločanje, pomanjkanja časa, raznolikosti ciljev, ki si med seboj nasprotujejo ipd.), kar organizacijska teorija pojmuje kot omejeno racionalnost pri sprejemanju odločitev, vzpostavlja zgolj omejeno področje povsem poslovnega odločanja, ki se izmika presoji sodišča.

Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da naj bi tožeča stranka prepozno (šele v trinajsti vlogi) zatrjevala, da ni šlo za odločanje v okviru proste podjetniške presoje, pač pa za pravno vezane odločitve. Prekluzije, določene v 286. in 286.a členu ZPP, zadevajo navajanje dejstev in predlaganje dokazov, ne omejujejo pa graje subsumpcije konkretnega dejanskega stanu pod pravno pravilo. Stranki lahko izražata svoja pravna naziranja ves čas postopka.