TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Skrajni rok, do katerega lahko traja varščina na podlagi četrtega odstavka 198. člena ZKP, se nanaša na nastop zaporne kazni v zadevi v kateri je bila varščina dana. Nastop kazni v drugi kazenski zadevi še ne pomeni, da s tem avtomatično preneha begosumnost obtoženca ter da sodna presoja pripornega razloga begosumnosti ni več potrebna, ker nastop kazni zapora (v drugi kazenski zadevi) nadomesti sodno presojo obstoja begosumnosti, kot to zmotno navajajo pritožniki. Pritožniki torej nimajo prav, da nastop zaporne kazni (v drugi kazenski zadevi) izključi begosumnost, ker je obtoženec (že) zaprt.

Da stališče pritožnikov ni pravilno, potrjuje že tretji odstavek 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki določa, da se prestajanje kazni zapora prekine po uradni dolžnosti, med drugim, če je obsojencu, ki že prestaja kazen, odrejen pripor. Če bi veljalo stališče pritožnikov, bi bila ta zakonska določba nepotrebna, saj pritožniki menijo, da s pričetkom prestajanja zaporne kazni (v drugi kazenski zadevi) avtomatično preneha osnovna predpostavka za pripor, to je begosumnost (in za sprejem varščine kot nadomestnega ukrepa za pripor), kar bi pomenilo, da ima izrečena zaporna kazen v drugi kazenski zadevi vedno prednost. Temu pa ni tako, saj mora sodišče v vsakem posameznem primeru pretehtati ali so pogoji za pripor (in s tem tudi pogoji za nadomestni ukrep za pripor, kar varščina je) še podani, pri tem pa imeti tudi v vidu, da je mogoče v nekaterih primerih begosumnost obdolženca odpraviti tudi že s prestajanjem zaporne kazni na zaprtem oddelku zavoda (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije XI Ips 2466/2020 z dne 14.1.2021).