TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I/1 ter III v zvezi s I/3 izreka delno spremeni tako, da se glasi:

"I/1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati:

- za obdobje od junija 2016 do decembra 2016 vsakokratni mesečni znesek 42,40 EUR,

- za obdobje od januarja 2017 do decembra 2017 vsakokratni mesečni znesek 43,20 EUR,

- za obdobje od januarja 2018 do decembra 2018 vsakokratni mesečni znesek 45,20 EUR,

- za obdobje od januarja 2019 do decembra 2019 vsakokratni mesečni znesek 47,60 EUR in

- za obdobje od januarja 2020 do marca 2020 vsakokratni mesečni znesek 50,50 EUR,

vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za plačilo preteklega meseca, dalje do plačila.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.391,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 422,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Pritrditi gre zaključku sodišča prve stopnje, da za opravljanje ugotovljenega dela tožnika ni bil sklenjen dogovor o odplačnem začasnem ali občasnem delu, temveč je tožnik delo opravljal brezplačno kot pomoč s.p.-ju toženke (svoje tedanje snahe) z željo, da bi se zagotovilo uspešno poslovanje družinskega podjetja s čim nižjimi stroški, s tem pa finančna varnost mlade družine njegovega sina. Takšno opravljanje dela pa po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko ustreza institutu kratkotrajnega dela, ki je v prvem odstavku 17. člena ZPDZC-1 opredeljeno kot brezplačno opravljanje dela pri samozaposleni osebi z največ 10 zaposlenimi, kadar ga opravljajo starši zakonca samozaposlene osebe. Sodišče prve stopnje je obstoj tega instituta napačno izključilo s sklicevanjem na to, da tožnik ni bil zavarovan za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, kar nalaga šesti odstavek citiranega člena. Pomanjkljivost glede izpolnjevanja formalnega pogoja prijave v zavarovanje (pa tudi opustitev vodenja evidenc o opravljenem kratkotrajnem delu; četrti odstavek citiranega člena) na samo vsebino dela oziroma sodelovanja v smislu prvega odstavka 17. člena ZPDZC-1 ne more vplivati. V zvezi s tem je treba dati prednost dejstvom pred formalno obliko. Tožnik kot starš zakonca samozaposlene toženke je namreč brezplačno opravljal delo pri samozaposleni toženki, kar ustreza definiciji kratkotrajnega dela, in sicer ne glede na to, ali ga je toženka zavarovala za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni.