TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Točka 6 prvega odstavka 8. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94, 8/96, 24/98 in 62/02) ni v neskladju z Ustavo. Določbe tretjega poglavja 1. oddelka Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 63/94 in 59/99) so v neskladju z Ustavo, ker ne določajo možnosti, da se kandidat seznani z mnenjem personalne komisije in se o njem izjavi. Ugotovljeno neskladnost iz 2. točke izreka mora Državni zbor odpraviti v roku devetih mesecev po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Do odprave ugotovljene neustavnosti iz 2. točke izreka mora personalna komisija mnenje iz drugega odstavka 20. člena Zakona o državnem tožilstvu vročiti kandidatu, ki se lahko o njem izjavi v osmih dneh od njegovega prejema. Pobuda za oceno ustavnosti 15. do 23. člena Zakona o sodniški službi se zavrže.

Zakon o sodniški službi ureja ugotavljanje osebnostne primernosti kandidata za sodniško funkcijo kot enega od pogojev za opravljanje sodniške funkcije, tako da natančneje pojasnjuje, kaj se lahko šteje za osebnostno neprimernost (drugi odstavek 8. člena) in hkrati določa kriterije, na podlagi katerih se lahko ugotavlja kandidatova osebnostna primernost za opravljanje sodniške funkcije. Ustavno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana določba 6. točke prvega odstavka 8. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 8. člena in upoštevajoč kriterije iz 29. člena Zakona o sodniški službi dovolj natančno in jasno opredeljena in da v konkretnih postopkih zagotavlja njihovo zakonito uporabo. Zato je odločilo, da določba 6. točke prvega odstavka 8. člena ni v neskladju z načeli pravne države iz 2. člena Ustave, ki med drugim zahtevajo,da morajo biti zakonske določbe jasne, razumljive in nedvoumne. Ker gre v postopku imenovanja državnih tožilcev za odločanje o pravici kandidata, da mu je pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto, morajo biti kandidatom dane možnosti za uveljavljanje njihovih pravic. Enako varstvo pravic v postopku (22. člen Ustave) med drugim pomeni tudi, da mora imeti stranka možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Zakon o državnem tožilstvu v postopku imenovanja ne zagotavlja kandidatom, da bi se izjavili o mnenju personalne komisije glede predlogov za imenovanje, čeprav se odloča o njihovi pravici iz tretjega odstavka 49. člena Ustave. Ker zakonodajalec ni imel nobenega razloga, da tudi v postopku imenovanja državnih tožilcev ni določil, da morajo biti kandidati seznanjeni z mnenjem o njihovi kandidaturi in da imajo možnost podati svoje obrazložene pripombe, ni izpolnjen že prvi pogoj, ki mora biti podan za poseg v ustavno pravico (tretji odstavek 15. člena Ustave). Zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da je Zakon o državnem tožilstvu v neskladju z Ustavo (2. točka izreka). Da bi se do uskladitve v postopkih imenovanja državnih tožilcev preprečile kršitve pravice iz 22. člena Ustave, je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču določilo tudi način izvršitve te odločbe, podobno kot je to urejeno v Zakonu o sodniški službi. S spremembami Zakona o sodniški službi je kandidatom za sodniško funkcijo zagotovljena možnost, da se izjavijo o vseh podatkih, dokazilih in dejstvih, ki predstavljajo podlago za odločitev Sodnega sveta. Zato so razlogi za oceno ustavnosti Zakona o sodniški službi prenehali obstajati. Ker pobudnik v tem postopku ne izkazuje več pravnega interesa za oceno ustavnosti izpodbijanih določb 2. oddelka drugega poglavja Zakona o sodniški službi, je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo.