TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Dejstvo, da gre v tej zadevi za intervencijsko pravdo, na porazdelitev bremena pravdnih stroškov vpliva samó, v kolikor gre za uporabo pravil o povrnitvi stroškov, ko v postopku na aktivni ali pasivni strani nastopajo sosporniki (določbe 161. člena ZPP), sicer pa je potrebno uporabiti splošna pravila o porazdelitvi stroškov. Stališče zahteve, da že intervencijska narava konkretne pravde in njen končni rezultat, preprečuje odmero po 157. členu ZPP, je zato zmotno.

Določba 157. člena ZPP tožniku nalaga povrnitev toženčevih stroškov, če ugotovljeno procesno dejansko stanje vodi do zaključkov, da toženec ni dal povoda za tožbo, in da je do določene faze postopka pripoznal zahtevek. O povodu za tožbo govorimo takrat, ko tožnik lahko ne glede na svoj materialnopravni položaj (utemeljenost njegovih materialnopravnih upravičenj) iz ravnanja toženca pred pravdo sklepa, da mora za zaščito svojega položaja zahtevati sodno intervencijo. Logična posledica takšnega stališča je, da zgolj to, da je bilo zahtevku zoper prvo toženko nato ugodeno, še ne pomeni, da je dala povod za tožbo.