TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Za stroške upravljanja, to je za stroške opravil, ki jih je izvedel upravnik sam in gre zato za njegovo lastno terjatev, velja, da jo lahko uveljavlja v lastnem imenu.

Aktivno legitimacijo, da obratovalne stroške izterjuje v lastnem imenu, lahko upravniku podelijo etažni lastniki v pogodbi, ki so jo sklenili z upravnikom, ali v posebnem naročilu, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev. Kadar do takega prenosa materialnopravnih upravičenj ni prišlo, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev.

tekst :

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV I-597/96, z dne 15. 03.1996, v celoti razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 37,69 EUR in zakonite zamudne obresti na dan 30.11.1995 v znesku 1,09 EUR ter zakonite zamudne obresti od zneska 37,69 EUR od 01.12.1995 do plačila. Odločilo je tudi, da tožeča stranka sama krije svoje nadaljnje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se po svojih pooblaščencih iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je od toženca kot lastnika stanovanja v objektu, kjer je bila imenovana za upravnika, zahtevala plačilo obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja. Pravni temelj njenega zahtevka predstavlja pogodba o upravljanju z dne 10.07.1992, iz katere je razvidno, da so jo lastniki tega objekta izbrali za upravnika. K pogodbi je priložen seznam lastnikov, med katerimi je tudi tožena stranka. Ker je upravnik v času vložitve predloga za izvršbo po veljavni zakonodaji vtoževane stroške lahko izterjal le od lastnika, kar je splošno znano dejstvo, zavrnitev zahtevka iz tega razloga ni upravičena. Sklicuje se tudi na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, ki je že presodilo, da iz predloga za izvršbo izhaja tako pravna podlaga kot višina terjatve. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da ni izkazana višina zahtevka, saj iz izpiska iz knjigovodske evidence z dne 25.01.1996, na podlagi katerega je bil vložen predlog za izvršbo, izhaja vsaka vtoževana postavka, ki skupaj znašajo vtoževani znesek. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je glede na zahtevan znesek obravnavana zadeva spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena ZPP), je mogoče v skladu s specialno določbo 1. odstavka 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik zatrjuje, da je na podlagi pogodbe o upravljanju z dne 10.07.1997, sklenjene med tožečo stranko in lastniki (v nadaljevanju pogodba), upravnik večstanovanjske hiše na naslovu G. ter da za lastnike in uporabnike stanovanjskih storitev te hiše obračunava stroške, nastale s preskrbo, jih razdeljuje, poravnava fakture in vrši izterjavo. Ob tem se je skliceval tako na sklenjeno pogodbo kot na verzijsko upravičenje, saj je dolgove poravnal.

Tožeča stranka kot upravnik tako zahteva plačilo stroškov upravljanja in obratovalnih stroškov, za njihovo izterjavo pa veljajo drugačna pravila. Za stroške upravljanja, to je za stroške opravil, ki jih je izvedel upravnik sam in gre zato za njegovo lastno terjatev, velja, da jo lahko uveljavlja v lastnem imenu. Glede obratovalnih stroškov pa velja, da Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/1991 s spremembami, v nadaljevanju SZ), ki je veljal v času zatrjevanega nastanka vtoževane terjatve ne daje pravne podlage, da bi lahko upravnik tovrstne stroške od etažnega lastnika terjal v lastnem imenu.

29. člen SZ določa le, da upravnik v mejah svojih pooblastil zastopa lastnike pred sodišči in upravnimi organi v sporih o njihovih pravicah in koristih po zakonu ter s tem upravniku podeljuje položaj zakonitega zastopnika. Aktivno legitimacijo, da obratovalne stroške izterjuje v lastnem imenu, lahko upravniku podelijo etažni lastniki v pogodbi, ki so jo sklenili z upravnikom, ali v posebnem naročilu, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev. Takšne določbe pogodba o upravljanju z dne 25.01.1992, na katero se sklicuje pritožnik, nima (1).

Ob pomanjkanju takšnih določil v pogodbi, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev, česar pa tožeča stranka ni zatrjevala. Drži, da je sicer navedla, da je račune poravnala, vendar ni povedala, iz čigavih sredstev. Le, če jih je poravnala iz svojih sredstev in ne morebiti iz sredstev ostalih etažnih lastnikov (kjer bi lahko nastopala kot zakoniti zastopnik), bi lahko zahtevala povračilo na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Tožeča stranka zahteva tudi povračilo stroškov upravljanja (1. odstavek 24. člena SZ). Ti predstavljajo njeno lastno terjatev in jih ima pravico terjati. Zavezanec za plačilo pa je lastnik stanovanja (5. in 6. alineja 26. člena SZ v povezavi 33. členom SZ). Tožeča stranka ni navedla, da je toženec lastnik stanovanja, pojasnila je le, da svoje storitve opravlja za uporabnike oz. lastnike, kar bi lahko pomenilo tudi za najemnike. Ti pa niso zavezani za povračilo stroškov upravljanja. Uspeti ne more niti s pritožbenim sklicevanjem, da je splošno znano dejstvo, da je upravnik v času vložitve predloga za izvršbo po veljavni zakonodaji vtoževane stroške lahko izterjal le od lastnika, saj tudi za splošno znana dejstva velja, da jih je potrebno zatrjevati, ni pa jih potrebno dokazati (2).

Odveč je tudi pritožbeno in poprejšnje sklicevanje na predložene listine (izpisek iz knjigovodske evidence, sklenjena pogodba o upravljanju in podobno), saj izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev. 2. in 212. člen ZPP pravdnima strankama (primarno pa tožeči stranki, v katere interesu in po volji katere se vodi postopek) nalagajo, da navedejo dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in ugovore ter predlagajo dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (trditveno in dokazno breme).

Ker tožeča stranka temu bremenu že glede temelja (obstoja terjatve) ni zadostila, v postopku ne more uspeti, ne glede na morebiti izkazano višino svoje terjatve. Pritožbeno sodišče je v sklepu II Cp 1541/2007 z dne 08.08.2007 res zapisalo, da iz izvršilnega predloga in pripravljalne vloge izhaja višina terjatve in tudi pravna podlaga tožbenega zahtevka, kar pa še ne pomeni, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tožba, ki je predmet sodne presoje, mora biti sposobna obravnavanja (popolna in razumljiva), ali je tožbeni zahtevek utemeljen ali ne, pa je vprašanje njene sklepčnosti in dokazovanja.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP).

Pristojnost sodnika posameznika za odločanje o pritožbi zoper sodbo v sporu majhne vrednosti določa 5. odstavek 458. člena ZPP.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Glej tudi Sodbo II Ips 126/2001.

(2) Glej tudi Sklep III Ips 79/2005.