TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Rok za vložitev zasebne tožbe iz prvega odstavka 52. člena Zakona o kazenskem postopku se izteče tudi v času trajanja sodnih počitnic (od 15. julija do 15. avgusta) in se ne podaljša do izteka prvega delovnega dne po sodnih počitnicah.

Zasebno tožbo za kaznivo dejanje, ki se preganja po zasebni tožbi, je po določbi prvega odstavka 52. člena ZKP treba vložiti v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Po določbi tretjega odstavka 83. člena ZS pa se, razen v nujnih zadevah, ki so naštete v drugem odstavku tega člena, čas sodnih počitnic (od 15. julija do 15. avgusta) šteje kot čas, 'ko sodišče ne dela in se sodna pisanja ne vročajo'. V zvezi s tem se je v sodni praksi kot sporno zastavilo vprašanje, ali se trimesečni rok za vložitev zasebne tožbe iz prvega odstavka 52. člena ZKP lahko izteče v času trajanja sodnih počitnic ali pa se ta rok izteče šele po preteku sodnih počitnic, skladno z določbo četrtega odstavka 88. člena ZKP - da se v primeru, če je zadnji dan roka državni praznik, sobota ali nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri državnem organu ne dela, se izteče rok s potekom prvega prihodnjega delavnika.

Pravna teorija deli roke na materialne in procesne; zakonske in sodne; subjektivne in objektivne; prekluzivne in instrukcijske ter
podaljšljive in nepodaljšljive. Materialni roki veljajo za uveljavljanje materialnih pravic, ki jih daje upravičencem materialni predpis. Z uveljavljanjem te pravice se začne postopek na sodišču. Procesni roki pa so roki, ki jih daje procesni zakon za opravljanje
določenih procesnih dejanj v postopku.

Določba 88. člena ZKP ureja računanje procesnih rokov (zakonskih ali sodnih) za opravo posameznih procesnih dejanj v kazenskem postopku. Za računanje procesnih rokov - kdaj začne ta rok teči, kdaj se izteče in kaj vpliva na njegov tek - ne veljajo enaka pravila kot za računanje materialnih rokov, kakršen je na primer rok za zastaranje kazenskega pregona iz 111. člena Kazenskega zakonika (KZ). Medtem ko se procesni roki (z izjemo rokov, ki so določeni na ure) ne morejo izteči v času, ko sodišče ne dela, pa to ne velja za materialne roke. Za materialne roke okoliščina, ali sodišče določen dan dela ali ne, ni pravno relevantno dejstvo. Zato je tudi odgovor na zastavljeno vprašanje treba iskati v pravni naravi roka iz prvega odstavka 52. člena ZKP - ali je to materialni ali zgolj procesni rok.

Materialni roki so praviloma določeni v materialnih predpisih, procesni roki pa v procesnih predpisih, vendar zakonodajalec glede
tega ni vedno dosleden. Zato za opredelitev, ali je rok materialni ali procesni, ne more biti odločilno zgolj dejstvo ali je rok določen
v KZ ali ZKP. Odločilna je samo narava roka, to je, kakšna pravica se daje z določenim rokom ter kakšne so posledice zamude roka. Rok za vložitev zasebne tožbe je sicer določen v procesnem zakonu (ZKP), ima pa vse značilnosti materialnega roka. To je namreč rok, v katerem lahko oškodovanec uveljavlja pravico do kazenskega pregona, ki mu jo daje kazenski materialni zakon, saj je v KZ določeno, katera kazniva dejanja se preganjajo na zasebno tožbo. Ta rok je prekluziven in z njegovim potekom oškodovanec dokončno izgubi pravico, ki jo ima po materialnem zakonu. Vrnitev v prejšnje stanje, ki je po določbah ZKP glede procesnih rokov izjemoma možna tudi za zasebnega tožilca oziroma oškodovanca (drugi odstavek 58. in drugi odstavek 61. člena ZKP) pri zamudi roka za vložitev zasebne tožbe ni možna. Če se zasebna tožba vloži po preteku roka iz prvega odstavka 52. člena ZKP, izda sodišče enako odločbo, kot če državni tožilec začne kazenski pregon po preteku (materialnega) zastaralnega roka iz 111. člena KZ
(prvi odstavek 437. člena ZKP itd).

Rok za vložitev zasebne tožbe iz prvega odstavka 52. člena ZKP torej po svoji naravi ni procesni rok, temveč je materialni rok. Zato se ta rok lahko izteče tudi v času trajanja sodnih počitnic.