TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Zakonodajalec je v petem in šestem odstavku 331. člena ZKP predvidel drugačen režim, ki velja za zaslišanje oseb, ki so mlajše od petnajst let in so bili oškodovanci kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP. V skladu s petim odstavkom 331. člena ZKP je neposredno zaslišanje teh oseb na glavni obravnavi dopustno le izjemoma, sicer pa sodišče odloči, da se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju teh oseb. Stranke lahko postavijo posredna vprašanja. Če senat spozna, da so vprašanja utemeljena in potrebna za razjasnitev dejanskega stanja, opravi zaslišanje (šesti odstavek 331. člena ZKP). Ponovno zaslišanje se lahko opravi tudi s pomočjo preiskovalnega sodnika (338. člen ZKP).

Skladno z določbami ZKP in prakso ESČP se mladoletna oškodovanka, ki je žrtev spolnega nasilja, zaradi varstva njene integritete tekom kazenskega postopka zasliši le enkrat in njeno ponovno zaslišanje na glavni obravnavi, ki bi služilo zgolj preverjanju verodostojnosti njene izpovedbe, praviloma ni dopustno. Na dolžnost zagotoviti čim manjše število zaslišanja žrtev, ki se opravijo le, če so nujno potrebna za namen kazenske preiskave, ter na pomembnost zaščite žrtve pred ponovljeno viktimizacijo opozarja tudi Direktiva 2012/29/EU (20.b člen ter a) točka prvega odstavka 56. člena).

V skladu z novejšo prakso ESČP morajo sodišča, kadar opustijo neposredno zaslišanje obremenilne priče, celovito in skupaj presoditi tri vprašanja: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče (v smislu 6. člena EKČP) edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; (iii) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe.

Glede na predstavljena izhodišča je zaščita žrtve pred ponovno viktimizacijo in travmatizacijo v postopku lahko opravičljiv razlog za opustitev neposrednega zaslišanja obremenilne priče.

Sodišče je ustrezno uravnotežilo pravici obsojenca do učinkovite obrambe kot dela pravice do poštenega sojenja in oškodovanke do varstva njene osebne integritete. Oškodovanka je v zvezi z obravnavanimi dogodki podala več izjav. To je omogočilo tako sodišču kot tudi obrambi, da so na ta način lahko primerjali (ne)skladja in zanesljivost oškodovankinih izjav. Hkrati je sodišče razpolagalo tudi s posrednimi dokazi, ki so oškodovankino izjavo potrdili.

Obsojencu je bila dvakrat v postopku dana možnost, da izpodbija verodostojnost oškodovankine izjave. Obsojenec je imel najprej zadostno možnost, da v preiskavi s pomočjo zagovornika uresniči svojo pravico do obrambe, vendar te možnosti ni uporabil. Kljub temu, da je bil v preiskavi pravilno obveščen tako o pravici do zagovornika kot tudi o dnevu in uri oškodovankinega zaslišanja, je ostal pasiven. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že sprejelo stališče, da obdolženec, "ki zavestno opusti možnost, da je navzoč pri zaslišanju prič v fazi preiskave, sprejema nevarnost, da teh prič ne bo mogel zaslišati na glavni obravnavi, če takšnega zaslišanja tam ne bo mogoče izvesti ali pa bi bila njihova izvedba zvezana z nesorazmernimi težavami. S tem zavestno sprejema možnost, da enega izmed temeljnih procesnih jamstev ne bo mogel uveljaviti." Enako tveganje sprejema tudi obdolženec, ki opusti možnost, da to pravico izkoristi s pomočjo zagovornika.