TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 od vročitve te sodbe 22.054,90 EUR ter ji povrniti 176,00 EUR izvršilnih stroškov in 2.305,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa od stroškov postopka še zakonske zamudne obresti od poteka roka za plačilo dalje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe 1.299,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa od stroškov pritožbenega postopka še zakonske zamudne obresti od poteka roka za plačilo dalje.

Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je prišlo do pretrganja teka zastaranja proti toženki kot porokinji z vložitvijo predloga za izvršbo proti glavnemu dolžniku, torej z dnem 30. 6. 2000. Ker specialne določbe ZOR o razmerju med porokom in dolžnikom niso posebej določale, kdaj ob pretrganju zastaranja začne zastaralni rok znova teči, je potrebno uporabiti določbe splošnega dela ZOR, ki so celovito urejale institut zastaranja. Po določbi 392. člena ZOR začne v primeru, če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali z zahtevo za prisilno izvršbo ali zavarovanje, znova teči od dneva, ko je postopek končan. Zadržanje zastaranja obveznosti glavnega dolžnika, ki po določbi četrtega odstavka 1019. člena ZOR ni imelo učinka nasproti poroku, nima povezave z določbo tretjega odstavka istega člena, ki ureja pretrganje zastaranja. Zadržanje zastaranja je uzakonjeno zaradi posebnih odnosov med upnikom in dolžnikom, varstva pravic določenih oseb in zaradi objektivnih ovir pri uveljavljanju pravic. Zato se prvostopenjsko sodišče pri odločitvi o ugovoru zastaranja na to določbo ne bi smelo sklicevati in jo razumeti tako, da je po pretrganju zastaranja že naslednji dan, torej 1. 7. 2000 proti toženi stranki zastaralni rok začel teči znova.