TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-294/2009/45 (1232-07) z dne 22. 12. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka bi morala pri odločanju uporabiti pravni institut oziroma načelo „največje“ otrokove koristi. Upoštevanje mladoletnosti pri postavljanju vprašanj in tudi zastopanje mladoletnega prosilca sta zgolj nujna elementa v postopku dokazovanja in ugotavljanja dejanskega stanja v smislu 6. odstavka 47. člena ZMZ in 3. odstavka 16. člena ZMZ (ter 17. člena t.i. Procesne Direktive 2005/85/ES). Načelo varovanja največje koristi otroka pa mora imeti pomen tudi v procesu tehtanja realnosti tveganja za kršitev absolutnih pravic mladoletnika v primeru vrnitve v izvorno državo in se mora odražati tudi v dokaznem bremenu tožene stranke in pravilih ter standardih dokazovanja (v zvezi s subsidiarno zaščito). To pomeni, da je naloga organa, ki odloča, da v izpodbijanem aktu kot glavno vodilo upošteva načelo varovanja največjih otrokovih koristi.

Tožena stranka ni ugotavljala vseh potrebnih in pravno relevantnih dejstev preko informacij o stanju v izvorni državi glede vračanja mladoletnikov brez spremstva in glede možnosti, da bi tožnika v izvorni državi sprejeli starši.

Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe izpeljala nekaj elementov neverodostojnosti tožnika. Vendar pa negativne odločitve glede statusa begunca ni oprla na oceno neverodostojnosti v tem smislu, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, ampak je ugotovila, da tožnik ni izkazal potrebne podlage (nobene izmed petih možnih razlogov) za preganjanje.