TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zoper III. in V. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrže.

II. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. točki izreka delno spremeni tako, da se plačilo pogodbene kazni omeji na najvišji znesek 33.000,00 EUR ter se tožbeni zahtevek v delu, v katerem skupni znesek vseh dnevnih zneskov pogodbene kazni presega 33.000,00 EUR zavrne.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu IV. točke ter v izpodbijanih II. in VI. točki izreka potrdi.

IV. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Odkupna pravica je lahko določena ne samo za nepremičnine, ampak tudi za premičnine (predmete, delnice, obveznice, ipd), na podlagi katere sme upravičenec stvar odkupiti od zavezanca. Upravičenec na podlagi izgovorjene odkupne pravice le izjavi, da želi stvar odkupiti, v posledici česar mora zavezanec stvar prenesti na upravičenca, ta pa mora zavezancu plačati vnaprej dogovorjeno kupnino. V primeru realizacije odkupne pravice s strani upravičenca je zavezanec zavezan opraviti prenos lastninske pravice na upravičenca. Ker je odkupna pravica po večinskem stališču oblikovalna pravica, nastane pravno razmerje (prodaja kot zavezovalni pravni posel) že z enostransko izjavo volje odkupnega upravičenca, ki je podlaga za prenos lastninske pravice na upravičenca, zavezanec pa mora nato stvar upravičencu izročiti.

O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Bistven objektivni element oderuštva je torej očitna nesorazmernost med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Bistvena značilnost oderuštva je nadalje tudi subjektivni element, ki se kaže v zavestnem ravnanju, zaradi katerega nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno.

Pogodbena kazen je institut obligacijskega prava, ki je v osnovi namenjen varovanju in spodbujanju izpolnitve pogodbene obveznosti ter predstavlja zagotovilo, da bo dolžnik izpolnil pričakovanja navedena v pogodbi. Temeljna značilnost pogodbene kazni je, da ima dispozitiven značaj. Dispozitivnost strank izhaja iz 3. člena OZ, ki določa, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. V duhu navedenega sodišče na dolžnikovo zahtevo (ugovor) pogodbeno kazen zmanjša, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Podatki, ki naj jih sodišče v primeru ugovora znižanja pogodbene kazni preiskuje so predvsem tveganje nadaljnjih kršitev, krivda oziroma stopnja krivde, vrednost izpolnitvenega ravnanja, možnost za nadomestek izpolnitve ter dolžnikove in upnikove premoženjske razmere. Pri tem se ne sme spregledati, da obveznost plačila pogodbene kazni ni ekvivalent pogodbene obveznosti, upnik pa ima pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo, če mu ni nastala nobena škoda, če pa je škoda, ki je upniku nastala, večja od pogodbene kazni, ima pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine. Znesek, ki pri tem presega znesek škode, je torej opredeljen kot kazen za kršitev pogodbe. S tem se poudarja kaznovalna funkcija pogodbene kazni, saj je dolžnik na ta način kaznovan s premoženjskim zneskom, ker ni pravočasno izpolnil pogodbene obveznosti. Dolžnika se na ta način sili k pravilni oziroma pravočasni izpolnitvi brez pravnih in stvarnih napak kar naj bi ekonomsko učinkovito vplivalo na njegovo vedenje.