TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

V konkretni zadevi nižji sodišči neposrednega dokaza, ki bi dokazoval, da je obsojeni prevoz opravil odplačno, nista navedli. Vendar pa dejstvo, da so ilegalni prebežniki zanikali, da bi karkoli plačali voznikom, nima odločilne teže, kot mu pripisuje zagovornik. Povezava med organizatorji in obsojencem v smislu denarnega toka res ni izkazana na podlagi nobenega materialnega ali personalnega dokaza, vendar to ne predstavlja ovire za obsodilno sodbo - sodišče lahko namreč izreče obsodilno sodbo tudi na podlagi strnjenega kroga zanesljivih indicev.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da dodatno opredeljevanje obsojenčevega ravnanja kot odločilnega pri uspešnosti izvedbe hudodelskega načrta niti ni (bilo) potrebno. Sodišči sta namreč ugotovili, da je obsojenec sam uresničeval zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ter je že s tem izpolnjen izpodbijani objektivni element sostorilstva. Zagovornikove navedbe, ki izpodbijajo ugotovitev o obsojenčevem odločilnem prispevku, so zato nerelevantne. Posledično so nerelevantne, pa tudi pravno zmotne, tudi zagovornikove navedbe, da pomočnika ni mogoče šteti za člana hudodelske združbe.