TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka delno spremeni tako, da se glasi:

„II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni obračunati tožniku regrese za letni dopust v naslednjih bruto zneskih: za leto 2006 511,14 EUR, za leto 2007 521,83 EUR, za leto 2008 566,53 EUR, za leto 2009 589,19 EUR in za leto 2010 367,19 EUR, od teh zneskov odvesti akontacijo dohodnine in mu izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. v letu za znesek iz tekočega leta do plačila. Drugačen zahtevek se zavrne.„

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Tožena stranka bi lahko dokazala, da so bile tožniku nadure plačane na roko, saj je priča izpovedala, da so prejemali plačila na roko in pri tem podpisovali nekakšne tabele, tako da bi tožena stranka te tabele lahko predložila. Gotovo pa ima tožena stranka tudi podatke o izrabi delovnega časa in bi s tem lahko dokazala svoje trditve, da delavci nadur niso delali. Skladno s 1. odstavkom 7. člena ZEPDVS je delodajalec dolžan voditi evidence o zaposlenih delavcih, o stroških dela, o izrabi delovnega časa in o oblikah razreševanja kolektivnih delovnih sporov, zato pritožbene navedbe, da tožena stranka dejstva, da tožnik ni opravil nadur, ne more dokazati, ne vzdržijo.