TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Privilegij zoper samoobtožbo v primeru prostovoljne izročitve predmetov s strani osumljenca velja le v primeru, če ima takšna izročitev testimonialno (pričevalno) naravo. Izročitev ni testimonialne narave tedaj, ko je ravnanje organov usmerjeno v pridobivanje določenega že obstoječega dokaznega gradiva, pri čemer je sam obstoj tega konkretnega gradiva organom znan vnaprej. To pa ne bo izkazano, če organi pregona o obstoju takšnega gradiva zgolj posplošeno sklepajo ali ugibajo oziroma celo "iščejo na slepo" (tako imenovan "fishing expedition"). V takem primeru oseba s prostovoljno izročitvijo predmeta, ki jo obremenjuje, podaja organom njim še neznane informacije. Pomen takšne izročitve je mogoče enačiti s podajo samo-obremenjujoče izjave in je zato takšna izročitev na ravni pričevalnega oziroma testimonialnega dokaza. Če pa je konkretna informacija organom že znana, oseba zgolj z izročitvijo spornega predmeta sebe ni mogla (dodatno) obremeniti in zato ne gre za testimonialno naravo pridobitve tega dokaza.

Predstavljena razlaga se odseva tudi v določbah 52. člena ZNPPol. Skladno s prvim odstavkom tega člena sme policist zaradi zasega predmetov opraviti pregled osebe, če na podlagi njegove neposredne zaznave obstaja velika verjetnost, da ima oseba pri sebi predmete, ki jih je skladno z zakonom treba zaseči.

Upoštevaje četrti odstavek 148. člena ZKP mora policist pouk podati, preden začne od osebe zbirati obvestila. Ker obtoženčeva prostovoljna izročitev predmetov in njihov zaseg na podlagi 52. člena ZNPPol nista bila testimonialne narave, takšne izročitve oziroma zasega tudi ni mogoče obravnavati kot zbiranje obvestil in zato privilegij zoper samoobtožbo tudi ni veljal. Policista pred pozivom na izročitev oziroma pred opravo pregleda po tem členu zato pouka iz četrtega odstavka 148. člena ZKP nista bila dolžna podati. Ker privilegij zoper samoobtožbo obtoženca tedaj ni varoval, do njegove kršitve pojmovno ni moglo priti.