TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da ji tožena stranka plača razliko od dolga, ki ga je že odplačala v času trajanja pogodbe, in do celotne pogodbeno dogovorjene obveznosti, kar naj bi znašalo 65.195,26 EUR. Pri tem se je sklicevala na določbo 2. odst. VI. točke pogodbe, v kateri je določeno, da je tožeča stranka ob razdrtju pogodbe zaradi zamude tožene stranke s plačili obrokov za več kot 30 dni, upravičena zahtevati plačilo vseh ostalih neplačanih obrokov, ki zapadejo takoj v plačilo. Sodišče prve stopnje je na nasprotovanje tožene stranke materialnopravno pravilno ocenilo, da navedenih pogodbenih določb ni mogoče uporabiti, saj so v nasprotju s prisilnimi predpisi. Te pogodbene določbe namreč ni mogoče uporabiti kot določbe o pogodbeni kazni, saj le ta ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti. Prav tako je pravilno ocenilo, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni podala trditev, da gre za pogodbeno dogovorjeno odškodnino. Zato je pravilno ocenilo, da so pogodbene določbe, da v primeru razdrtja pogodbe zapadejo v plačilo še vsi preostali nezapadli obroki skupaj z obrestmi, v nasprotju z načelom o pravični odškodnini in zato nične.

Dejstvo, da sta pravdni stranki hkrati s pogodbo sklenili še Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z notarskim zapisom, v katerem sta opredelili enake obveznosti tožene stranke kot pa v 1. odst. 6. člena pogodbe, nima v tem sporu nobenega vpliva. Notarski zapis je namreč javna listina, ki je sicer izvršilni naslov, vendar pa nima lastnosti pravnomočnosti glede obveznosti, ki temelji na pravnem poslu, ki je v njej zajet. To pa pomeni, da lahko dolžnik vselej izpodbija v pravdnem postopku veljavnost pravnega posla, iz katerega izhaja sama obveznost. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je posojilna zastavna pogodba delno nična, je neupoštevno pritožbeno sklicevanje na vsebino notarskega zapisa.