TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka se v predmetnem postopku na nejasnost, dvoumnost ter neizvršljivost sporne sodne poravnave ne more uspešno sklicevati. Tako zatrjevane okoliščine zakonskega razloga za razveljavitev sodne poravnave ne predstavljajo.

Pritožnica očitno prezre, da je poravnava dispozitiven način ureditve razmerja med strankami, katerega izid ni nujno skladen z zakonskimi pravicami in obveznostmi strank iz tega razmerja. So pa sporna določila predmet interpretacije (82. člen OZ).

Razpravljajoče sodišče je v fazi sklepanja sodne poravnave res po uradni dolžnosti dolžno paziti na nedovoljena razpolaganja pravdnih strank (četrti odstavek 306. člena ZPP). Če sodišče takšne razloge prezre in dopusti sklenitev sodne poravnave kljub temu, da zajema razpolaganja v nasprotju s prisilnimi predpisi ter moralnimi pravili (tretji odstavek 3. člena ZPP), pravdne stranke oziroma stranke sodne poravnave teh razlogov s tožbo na razveljavitev sodne poravnave ne morejo uveljaviti.

Napake volje pri sklepanju sodne poravnave se presojajo po pravilih OZ. Za razveljavitev pogodbe mora biti zmota bistvena in opravičljiva, da bi bila upoštevna (46. člen OZ). Enako velja tudi za razveljavitev sodne poravnave. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je vprašanje, ali je bila tožeča stranka v postopku II P 868/2011 ustrezno pravno zastopana (drugi odstavek 6. člena OZ), potrebno reševati zgolj v razmerju med tožečo stranko ter njenim pooblaščencem in na odločitev v predmetni zadevi ne more imeti vpliva.