TFL Vsebine / TFLGlasnik

Postopki po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL‑1)¹ so nepravdni postopki². Nepravdni postopek se od klasičnega adversarnega pravdnega postopka razlikuje po tem, da sodišče ne rešuje spora med dvema strankama, temveč ureja razmerje med dvema ali več subjekti. V nepravdnem postopku se pravila pravdnega postopka uporabljajo smiselno (42. člen Zakona o nepravdnem postopku – ZNP‑1)³. V teh postopkih je pogosto prisoten tudi javni interes.

ZVEtL‑1 (in pred njim ZVEtL) je bil sprejet z namenom, da se uredijo neurejene zemljiškoknjižne evidence, kar je (tudi) v javnem interesu. Postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi je poseben postopek, ki nudi procesno možnost za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih družbenih funkcionalnih zemljišč.⁴

Sodišče je v tovrstnih postopkih postavljeno v vlogo aktivnega subjekta, katerega končna naloga je urediti konkretno situacijo, in ne le presoditi o utemeljenosti predlagateljevega zahtevka z vidika zatrjevanih in ugotovljenih dejstev ter predlaganih dokazov in materialnega prava.⁵ Zato ima sodišče v teh postopkih mnogo bolj aktivno vlogo kot v pravdnem postopku in široka inkvizitorna pooblastila. Sodišče v nepravdnem postopku ni vezano na predlog predlagatelja in lahko sporno razmerje uredi tudi drugače, kot predlaga predlagatelj.⁶

Udeleženci nepravdnega postopka

Stranke nepravdnega postopka so formalni udeleženci (predlagatelj postopka in nasprotni udeleženec) in druge osebe, katerih pravni položaj utegne biti prizadet s sodno odločbo in ki prijavijo svojo udeležbo (materialni udeleženci, 21. člen ZNP‑1). Materialnim udeležencem mora sodišče omogočiti, da se vključijo v postopek, da v njem sodelujejo in branijo svoje interese,⁷ ni pa nujno, da se vsi materialni udeleženci tudi dejansko udeležujejo postopka. Sodišče ne more zahtevati od predlagatelja, da vse (potencialne) materialne udeležence vključi v predlog kot nasprotno stranko – formalne udeležence.⁸

Uvodoma omenjene posebnosti nepravdnega postopka po ZVEtL‑1 se kažejo že pri strankah postopka. Vprašanje, kdo je predlagatelj in kdo udeleženec, je z vidika praktičnega vodenja postopka manj pomembno; četudi predlagatelj predlog umakne, lahko postopek nadaljujejo drugi udeleženci (8. člen ZVEtL‑1). Tudi če je predlog vložila oseba, ki po zakonu ne more biti predlagatelj, lahko postopek prevzamejo in nadaljujejo osebe, ki so lahko predlagatelji postopka.⁹

Zaradi zagotavljanja celovitega reševanja problematike etažne lastnine in/ali pripadajočega zemljišča mora sodišče po uradni dolžnosti ugotoviti, katere osebe utegnejo biti udeleženci postopka, in jih v postopek povabiti (9., 10. in 12. člen ZVEtL‑1). Če v postopkih določitve pripadajočega zemljišča sodišče ugotovi, da bi lahko bilo zemljišče, ki je predmet postopka določanja (individualnega) pripadajočega zemljišča k stavbi, skupno pripadajoče zemljišče ali pripadajoče zemljišče druge stavbe, mora v postopek pritegniti (tudi) lastnike teh stavb (drugi odstavek 48. člena ZVEtL‑1).¹⁰ Krog potencialnih udeležencev, ki jih sodišče mora obvestiti o postopku, ni taksativno zaključen, saj mora sodišče obvestiti vse osebe, za katere oceni, da bi lahko imele pravni interes za udeležbo v postopku (3. točka prvega odstavka 9. člena, drugi odstavek 48. člena ZVEtL‑1). V dvomu je bolje obvestiti več oseb kot manj. Vendar se iskanje udeležencev po uradni dolžnosti konča tam, kjer gre za varovanje čisto individualnih interesov, saj tu ne gre za vprašanje javnega interesa.¹¹

Udeleženec lahko nastopi tudi šele v pritožbenem postopku, četudi ni sodeloval v postopku na prvi stopnji, če izkaže pravni interes (32. člen ZNP‑1).¹²

ZVEtL‑1 odstopa od splošnega procesnega pravila, da oseba, ki ne obstaja (več), ne more biti stranka postopka. V primeru smrti ali prenehanja udeleženca med postopkom ali v primeru neznanih pravnih naslednikov osebe, ki bi morala biti udeleženka postopka, pa je umrla oziroma prenehala obstajati pred začetkom postopka, sodišče naslednikom take osebe po uradni dolžnosti postavi skrbnika za poseben primer¹³ za čas, dokler pravni nasledniki ne prevzamejo postopka, razen če lahko sodišče brez odlašanja ugotovi pravne naslednike in jih pozove, naj prevzamejo postopek. Če nasledniki niso znani, jih sodišče v postopku označuje kot neznane naslednike osebe, ki je umrla oziroma prenehala obstajati (prvi odstavek 6. člena ZVEtL‑1).

Sodišče postavi po uradni dolžnosti začasnega zastopnika tudi udeležencu, katerega prebivališče, sedež oziroma naslov za vročanje mu ob vročanju prvega pisanja niso znani in tudi ne razvidni iz centralnega registra prebivalstva oziroma poslovnega registra in zemljiške knjige (tretji odstavek 6. člena ZVEtL‑1).

V primeru, ko v postopku nastopata dve ali več skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov, ki imajo istega upravnika in so njihove koristi v navzkrižju, sodišče vsaki od takih skupnosti postavi skrbnika za poseben primer (drugi odstavek 6. člena ZVEtL‑1).

Predlogi, zahtevki, vloge

Postopki po ZVEtL‑1 (tako glede vzpostavitve etažne lastnine kot glede določitve pripadajočega zemljišča) so predlagalni postopki, zato se postopek uvede le na predlog upravičenega predlagatelja. Krog predlagateljev je razmeroma širok (glej 25., 37. in 46. člen ZVEtL‑1) in tudi v primeru, če (prvotni) predlagatelj predlog umakne ali je v postopku neaktiven (kar bi sicer pripeljalo do zavrženja ali zavrnitve predloga ali fikcije umika), lahko postopek prevzamejo drugi udeleženci (8. člen ZVEtL‑1).

Predlagatelj mora formulirati ustrezen predlog oziroma pravovarstveni zahtevek (26. in 47. člen ZVEtL‑1), zadostiti mora tudi nekaterim drugim formalnostim, na primer priložiti pravni naslov in vložiti predlog v zadostnem številu izvodov (26. člen ZVEtL‑1). ¹⁴ Predlagatelj postopka mora izkazati, da izpolnjuje pogoje za upravičenega predlagatelja po 25. oziroma 46. členu ZVEtL‑1, sicer se predlog zavrže.¹⁵ Sicer pa je lahko predlog zelo splošen oziroma skop,¹⁶ saj v nepravdnem postopku stranki ni treba postaviti zahtevka (23. člen ZNP‑1). Zadošča, da predlagatelj opiše primer ter navede osnovne podatke o predlagatelju in zatrjevanem obsegu pripadajočega zemljišča (primerjaj prvi odstavek 47. člena ZVEtL‑1). Sodišče pozove predlagatelja na dopolnitev predloga le izjemoma, če res ni mogoče ugotoviti, na katero nepremičnino se predlog nanaša ali na katerem pravnem naslovu predlagatelj uveljavlja svoje pravice.¹⁷

Pomembna posebnost nepravdnega postopka je, da sodišče ni vezano na predlog in lahko sporno razmerje uredi tudi drugače, kot predlaga predlagatelj.¹⁸ Sodišče je na predlog vezano le glede opisa razmerja oziroma stanja, o katerem naj odloči.¹⁹ Zato v nepravdnem postopku sodišču ni treba sprejemati sklepov v zvezi s procesnimi razpolaganji strank, ki so sicer značilni za pravdni postopek: o dovolitvi spremembe predloga, o delnem umiku predloga ipd.

Postopek po ZVEtL‑1 je eden redkih, kjer se lahko osebe svoje (domnevne) lastninske pravice otepajo; oseba, ki je zemljiškoknjižna lastnica, lahko v postopku po ZVEtL‑1 dokazuje, da ni lastnica, temveč je to druga oseba, pridobitelj (primerjaj 4. točko prvega odstavka in drugi odstavek 25. člena ZVEtL‑1). To je izjema od splošnega pravila (predlagalnih) civilnih postopkov, da ima pravni interes za pravdo oziroma postopek le tisti, ki se poteguje za varstvo svojih (ne pa tudi tujih) pravic. Najpogosteje gre za primere, ko so posamezni deli etažne lastnine zaradi domnev pri lastninjenju vpisani na osebe (praviloma občine), ki dejansko niso lastnice teh delov in od njih tudi nimajo nobenih koristi, temveč le stroške.²⁰ V takem primeru mora udeleženec dejstvo, da je lastninska pravica prešla na drugo osebo, izkazati na enak način, kot bi moral obstoj svoje lastninske pravice izkazati dejanski etažni lastnik. Sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni dolžno po uradni dolžnosti iskati in pridobivati dokazov, ki bi omogočili spremembo obstoječih zemljiškoknjižnih podatkov.²¹

Ker nepremičnina ne more biti nikogaršnja stvar, v postopku po ZVEtL‑1 ne more nastati položaj, ko bi določena nepremičnina pripadala ali ko bi njen del pripadal neznanemu lastniku. Če zahtevanih predpostavk za pridobitev lastninske pravice ne izkaže nihče, sodišče na podlagi 31. člena ZVEtL‑1 ugotovi lastninsko pravico zemljiškoknjižnega lastnika. Bistveno je, da ni izkazan pravni temelj pridobitve ali prenosa lastninske pravice v korist nobene druge osebe in s tem podlaga, da bi sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine spremenilo obstoječe zemljiškoknjižno lastninsko stanje^.22

Poleg predlagatelja postopka lahko vsebinske predloge glede ureditve razmerij (glede obsega splošnih skupnih in posebnih skupnih delov stavbe v etažni lastnini; glede lastništva delov stavbe; glede obsega pripadajočega zemljišča itd.) podajajo tudi drugi udeleženci postopka in sodišče jih mora vsebinsko obravnavati.

V zvezi s tem je pomembna določba 7. člena ZVEtL‑1, po kateri se posamezni udeleženec lahko izjavlja in sodeluje pri posameznem procesnem dejanju le v mejah, v katerih to zadeva njegove pravice in pravne koristi, ki jih uveljavlja v postopku; do enakega procesnega rezultata bi bilo sicer mogoče priti tudi z uporabo procesne predpostavke pravnega interesa. Uporaba 7. člena ZVEtL‑1 in omejitev sodelovanja v postopku sta v praksi najpogostejši v zvezi z občino, ki lahko sodeluje v postopku določitve pripadajočega zemljišča, če z ustrezno stopnjo verjetnosti izkaže javni interes (drugi odstavek 7. člena, 47. in 48. člen ZVEtL‑1). Zgolj v tem obsegu se lahko občina izjavlja v pritožbenem postopku, na primer s trditvami, da gre za javne površine, medtem ko ne more na primer uveljavljati, da gre za skupno (in ne individualno) pripadajoče zemljišče,²³ razen če občina nastopa v postopku kot zemljiškoknjižna ali etažna lastnica katere od nepremičnin, ki so predmet postopka. V teh postopkih občina najpogosteje uveljavlja, da je določena nepremičnina javno dobro; v sodni praksi je utrjeno stališče, da je ugovor javnega dobra utemeljen le v primeru, če je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003.²⁴

Zaradi posebne narave postopka se pravila o neprerekanih trditvah ter o trditvenem in dokaznem bremenu (212. in 214. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP)²⁵ v postopku po ZVEtL‑1 ne bodo nujno uporabila. Višje sodišče v Ljubljani je to lepo pojasnilo v sklepu I Cp 1148/2018 z dne 10. 10. 2018: »Čeprav gre za predlagalni nepravdni postopek, je zakonodajalec določil inkvizitorna pooblastila sodišča in stopnjeval preiskovalno načelo. Sodnik je v tem postopku postavljen v vlogo aktivnega subjekta, katerega končna naloga je urediti konkretno situacijo, in ne le presoditi o utemeljenosti predlagateljevega zahtevka z vidika zatrjevanih in ugotovljenih dejstev ter predlaganih dokazov in materialnega prava. V konkretnih postopkih je torej treba ugotoviti, kdo je postal lastnik takšnega zemljišča, in njegov obseg.«

Četudi je postopek po ZVEtL‑1 predlagalni postopek, mora sodišče v teh postopkih nekatera dejstva ugotavljati tudi po uradni dolžnosti.²⁶ Predvsem se to nanaša na krog udeležencev in njihovo obveščanje (5., 9., 10. in 48. člen ZVEtL‑1), postavitev zastopnika ali skrbnika (6. člen ZVEtL‑1), zbiranje določenega dokaznega gradiva (12. člen ZVEtL‑1), pa tudi na vprašanje, ali zemljišče pripada več stavbam (drugi odstavek 48. člena ZVEtL‑1). Ni dvoma, da ima sodišče v postopku po ZVEtL‑1 tudi široka pooblastila in dolžnosti pri izvajanju materialnega procesnega vodstva.

V zvezi z vlogami je treba opozoriti, da so nepotrebni, škodljivi in pravno neučinkoviti pavšalni pozivi nekaterih sodišč, ki se na primer glasijo: »Vročamo vam vlogo X stranke in vas pozivamo, da nanjo odgovorite v roku 15 dni, sicer sodišče novih navedb ne bo upoštevalo ...« Kljub dolgoletnemu opozarjanju na nepravilnost in nesmiselnost take prakse²⁷ slednja še vedno ni izkoreninjena. Tovrstni pozivi so po vsebini pisno materialno procesno vodstvo v smislu 286.a člena ZPP. V sodni praksi ni dvoma, da je pisno materialno procesno vodstvo učinkovito – da je nanj mogoče vezati sankcije iz petega odstavka 286.a člena ZPP – le v primeru, ko je individualizirano in konkretizirano.

Sicer pa je zelo koristno, celo nujno zaradi varovanja pravice do izjave, da sodišče, ko strankam vroča v izjavo obsežno gradivo, posebej izpostavi, v zvezi s čim naj se stranka izjavi. Slednje je še posebej pomembno, če sodišče iz obširnega dokaznega gradiva ugotovi relevantna dejstva, na katera se morda (še) ni sklicevala nobena stranka, sodišče pa oceni, da bodo ta dejstva lahko pomembna za odločitev. Tako proaktivno ravnanje sodišču nenazadnje nalagajo načela odprtega sojenja in prepoved sodbe (sklepa) presenečenja, poleg tega pa bo pripomoglo h koncentraciji in pospešitvi postopka, pa tudi zamejitvi vlog. Navedeno še posebej velja za postopke po ZVEtL‑1, kjer se stranke lahko izjavljajo le glede tistih nepremičnin ali njihovih delov, kjer same uveljavljajo določene pravice; zato ni smiselno, da se stranke spodbuja k izjavljanju o vlogah, ki se tičejo na primer le posameznih delov, na katerih uveljavljajo pravice le drugi udeleženci.

Navajanje dejstev in pravila o prekluziji

Že novela ZPP-E je – tudi v klasični pravdi – zelo zrahljala pravila o prekluzijah: Stranke lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva [...], če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora [...] (tretji odstavek 286. člena ZPP).

V zvezi z uporabo pravil o prekluziji v nepravdnih postopkih sodna praksa ni enotna: večkrat je bilo izrečeno, da prekluzije načeloma ne pridejo v poštev v nepravdnih postopkih, v nobenem primeru pa ne, če sodišče udeležencev ni ustrezno opozorilo na posledice zamude.²⁸ V sodni praksi so zavzeta stališča, da v (nekaterih) postopkih po ZVEtL‑1 zaradi varstva javnega interesa (uskladitve množično neurejenih nepremičninskih evidenc) in v postopkih, kjer ima sodišče inkvizitorna pooblastila ter naloge, prekluzija navajanja dejstev in dokazov sploh ne pride v poštev, niti v pritožbenem postopku, vendar z dostavkom, da stranke v postopku na prvi stopnji o posledicah prekluzije niso bile poučene (kar pušča nekoliko odprta vrata za uporabo prekluzij, če sodišče prve stopnje stranke o nedopustnosti pritožbenih novot pouči in jim omogoči navajanje vseh relevantnih dejstev), obstajajo pa tudi nasprotna stališča.²⁹

Glede na povzeta stališča sodne prakse je možno zaključiti, da v postopkih po ZVEtL‑1 glede prekluzij ni mogoče zavzeti apriornega stališča. Uporabo določb o prekluziji je treba glede na naravo postopka po ZVEtL‑1 ustrezno prilagoditi in upoštevati vse tiste navedbe strank, ki bodo lahko pripeljale do dokončne ureditve razmerij.³⁰ Poleg vseh izpostavljenih posebnosti teh postopkov, vključno z močno prisotnim javnim interesom, ki govore proti uporabi prekluzij (tako na prvi kot na drugi stopnji), pa mora sodišče skrbeti tudi za hitrost in pospešitev postopka ter tehtati med dvema pravicama strank: do izjave na eni strani in do učinkovitega sodnega varstva ter sojenja v razumnem roku, hkrati pa mora dati na tehtnico tudi javni interes.

Hitrosti postopka in varovanju pravice do sojenja v razumnem roku služijo tudi prekluzije; menim, da jih je treba v postopkih po ZVEtL‑1 uporabiti previdno in le v določenih situacijah: kadar ne gre za vprašanje javnega interesa; kadar je bila stranki dana možnost do celovite izjave že v prejšnjih fazah postopka; kadar je bila stranka na prekluzijo izrecno opozorjena in je imela razumen rok za »zadnje navedbe«; kadar stranka frivolno spreminja svoje navedbe, predloge, dokazne predloge; kadar se novote pojavijo v poznejših fazah ali tik pred koncem postopka.

Pravnomočnost, res iudicata

V postopku vzpostavitve etažne lastnine vprašanje pravnomočnosti nima velikega (usodnega) pomena, saj lahko skladno s 35. členom ZVEtL‑1 (tudi) po vzpostavitvi etažne lastnine udeleženci in druge osebe svoje pravice uveljavljajo v pravdi ali drugih postopkih, (pravnomočna) odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine pa ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju. Zato povedano v zvezi s pravnomočnostjo velja predvsem za postopke ugotavljanja pripadajočega zemljišča.

Pravna teorija in sodna praksa opredeljujeta subjektivne in objektivne meje pravnomočnosti. Subjektivne meje pravnomočnosti pomenijo, da sodna odločba zavezuje le tiste osebe, ki so imele možnost sodelovati v postopku: zato je v postopkih po ZVEtL‑1 pomembna pritegnitev oziroma obveščanje vseh potencialnih udeležencev, kajti okoliščina, da je bila neka oseba obveščena o postopku (in bi torej lahko prijavila svojo udeležbo), pomeni, da je imela možnost sodelovati v postopku.³¹ Zaradi tega pravila je pravno jalovo nasprotovanje na primer skupnosti etažnih lastnikov neke stavbe, da se drugi skupnosti dovoli udeležba v postopku ugotavljanja pripadajočega zemljišča: če sodišče udeležbe ne bi dovolilo, slednje subjektivne meje pravnomočnosti ne bi zavezovale in bi lahko uveljavljala svojo pravico v drugem postopku.

Objektivne meje pravnomočnosti pa pomenijo, da učinki pravnomočnosti zajemajo (le) dejansko stanje ob zaključku sojenja na prvi stopnji. Stranka, ki želi vložiti nov predlog zaradi novih dejstev, mora – če se želi izogniti učinku res iudicata in zavrženju predloga – izkazati obstoj novih dejstev, ki so nastala po končanju prejšnjega postopka, torej dejstev, ki niso bila temelj za odločitev v pravnomočno razsojeni zadevi. Slednje pa bo v praksi možno le redko ali zgolj teoretično, ker se v postopkih po ZVEtL‑1 le ugotavljajo pravne posledice pravnih dejstev in razmerij, ki so nastala oziroma se oblikovala že v preteklosti.

Sprememba zakona ni okoliščina, ki bi omogočala ponovno odločanje o identičnem predlogu, oprtem na isti sklop dejstev, na katerega se nanaša pravnomočna odločitev. ³² Tudi ni relevantno, če se je prvi postopek vodil po ZVEtL, novi pa po ZVEtL‑1.³³ Za pravnomočno razsojeno stvar gre tudi, če so iste stranke nastopale v različnih procesnih položajih (prej predlagatelj, sedaj udeleženec ali obratno).³⁴ O zadevi je pravnomočno odločeno, če je že pravnomočno odločeno, da je določeno zemljišče skupno pripadajoče zemljišče; stranka, ki uveljavlja, da je isto zemljišče individualno pripadajoče zemljišče, nima več pravnega interesa oziroma jo veže učinek pravnomočnosti. Je pa pri presoji tega vprašanja pomembno, da so podane tudi subjektivne meje pravnomočnosti, da je torej predlagatelj, ki se sedaj zavzema za ugotovitev individualnega pripadajočega zemljišča, sodeloval v prejšnjem postopku, kjer je bilo to zemljišče ugotovljeno kot skupno pripadajoče zemljišče. ³⁵ Nasprotno pa ne gre za pravnomočno razsojeno stvar, če se je v prejšnjih postopkih (klasičnih pravdah) obravnavalo vprašanje pridobitve lastninske pravice na zemljišču, ki je sedaj predmet ugotavljanja pripadajočega zemljišča v postopku po ZVEtL‑1; v tem primeru ne gre za objektivno identiteto postopka.³⁶

Procesna vprašanja v zvezi s skupnim pripadajočim zemljiščem

V postopkih določitve pripadajočega zemljišča je treba upoštevati, da predmet postopka oziroma navezna okoliščina ni stavba, ki se ji določa zemljišče, temveč zemljišče, ki se določa kot pripadajoče eni ali več stavbam.

Pomembno je, da sodišče, če se v postopku nakaže, da bi določeno zemljišče lahko bilo skupno pripadajoče zemljišče³⁷ več stavbam, v postopek pritegne tudi etažne lastnike (prek upravnika) vseh takšnih stavb (primerjaj drugi odstavek 48. člena ZVEtL‑1); to mora storiti po uradni dolžnosti in tudi v primeru, ko etažni lastniki drugih stavb takšni udeležbi nasprotujejo.³⁸

Če se vodi več ločenih postopkov za določitev istega zemljišča kot potencialno pripadajočega različnim stavbam (ni bistveno, ali je v igri določitev [istega] individualnega pripadajočega zemljišča več različnim stavbam ali pa utegne iti za skupno pripadajoče zemljišče), mora sodišče vse postopke združiti.³⁹ Nedopustno je, da se vodi več ločenih postopkov, katerih rezultat utegne biti, da bi bilo (z odločitvami v različnih postopkih) isto zemljišče določeno kot pripadajoče zemljišče več različnim stavbam; to bi bilo v nasprotju z ustavnim načelom pravne varnosti. Vodilni postopek je v takem primeru tisti, ki se je prvi začel, vendar najverjetneje ne bo podana kršitev postopka, če bi vodilni postopek postal kakšen drug, pozneje začet postopek.⁴⁰ Sodišče lahko z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovi, ali se v zvezi z določenim zemljiščem vodi še kakšen postopek (zaznamba postopka – 11. člen ZVEtL‑1). Na Okrajnem sodišču v Ljubljani (edinem sodišču v državi, ki ima specializiran »ZVEtL oddelek«) kot dodatno varovalko vodijo evidenco vseh postopkov po naslovih stavb, kar še dodatno olajša iskanje drugih postopkov in usklajevanje dela med sodniki; takšno dobro prakso velja priporočiti tudi drugim sodiščem.

Za zagotovitev skupnega obravnavanja vseh zemljišč, ki bi potencialno lahko bila skupna pripadajoča zemljišča, je nujno tesno in nenehno sodelovanje med sodniki. Ni dopustno, da sodnik z reševanjem svoje zadeve hiti, da bi »odčrtal spis«, temveč mora preveriti, ali se vodijo tudi drugi postopki, ki bi jih morda bilo treba združiti, in po potrebi počaka z reševanjem svoje zadeve; za to ni nujna formalna prekinitev postopka. V nekaterih primerih je nujno, da se usklajuje tudi delo z izvedenci v več postopkih, da ne bi različni izvedenci glede istega ali sosednjih zemljišč sprejeli diametralno nasprotnih zaključkov, kar bi lahko pripeljalo do nesprejemljivih sodnih odločitev. Tudi delo izvedencev geodetov je treba v takih primerih usklajevati, da ne nastanejo zapleti, na primer z različnimi parcelacijami istega zemljišča.

Velja omeniti, da je skupno ali vsaj povezano obravnavanje predlogov iz dveh ali več postopkov včasih potrebno tudi v postopku vzpostavitve etažne lastnine. ⁴¹

Pravila o litispendenci v zgoraj opisanih primerih, ko se več stavb »poteguje« za isto zemljišče, ne pridejo v poštev. Če se za določeno zemljišče že vodi postopek določitve pripadajočega zemljišča, pa se glede istega zemljišča (kot domnevno pripadajočega drugi stavbi) vloži drug predlog, ga sodišče ne sme zavreči, temveč mora tak predlog obravnavati kot prijavo udeležbe v postopku, ki se že vodi glede zadevnega zemljišča. Če pa se glede istega zemljišča vodita dva ali več postopkov, jih mora sodišče združiti. V takih primerih tudi ni pogojev za prekinitev postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja,⁴² saj v postopkih za ugotovitev pripadajočega zemljišča sodišče predhodna vprašanja rešuje samo (49. člen ZVEtL‑1).

Ker sodišče ni vezano na predlog predlagatelja in lahko sporno razmerje uredi tudi drugače, kot predlaga predlagatelj, bo lahko končna odločitev v postopku – kljub prvotnemu predlogu, da se določi individualno pripadajoče zemljišče – taka, da gre za skupno pripadajoče zemljišče ali tudi deloma ali v celoti individualno pripadajoče zemljišče neke druge stavbe (primerjaj drugi odstavek 48. člena ZVEtL‑1), četudi prvotni predlagatelj takemu predlogu nasprotuje. Ni ustrezna praksa nekaterih sodišč, da se zavrne predlog za določitev individualnega pripadajočega zemljišča, ker je sodišče ugotovilo, da gre za skupno pripadajoče zemljišče; v takem primeru mora sodišče postopati po drugem odstavku 48. člena ZVEtL‑1 in v postopek pritegniti lastnike (upravnike) stavb, ki jim utegne sporno zemljišče (tudi) pripadati. V 5. členu ZVEtL‑1 je izrecno določeno, da mora sodišče udeležence, ki na podlagi navedenega člena naknadno vstopijo v postopek, seznaniti z vsem procesnim gradivom in jim omogočiti izjavo, po potrebi tudi z ustrezno konkretiziranim materialnim procesnim vodstvom (zgolj vročitev obsežnega procesnega gradiva po avtorjevem mnenju ne bo vedno zadoščala za varovanje udeleženčeve pravice do izjave), ter sprejeti tudi formalni sklep o tem, da v postopek vstopajo novi udeleženci.⁴³ Tudi pri tem postopanju naj bo sodišču osnovno vodilo, da je nepravdni postopek po ZVEtL‑1 namenjen tudi varstvu javnega interesa in da je njegov cilj ureditev razmerij.

V praksi se utegne primeriti, da kljub obvestilu po drugem odstavku 48. člena ZVEtL‑1 potencialni novi udeleženec v postopek ne želi vstopiti. Navedeni člen teorija tolmači tako, da novi udeleženec vstopi v postopek po samem zakonu.⁴⁴ Vendar neaktivnost vseeno lahko povzroča težave v postopku,⁴⁵ zato menimo, da se sodišče v takem primeru ne sme zadovoljiti s formalno izkazano vročitvijo obvestila upravniku, temveč mora izvesti razumne ukrepe, da se potencialnega udeleženca dejansko vključi v postopek. Temu služi drugi odstavek 10. člena ZVEtL‑1, po katerem sodišče upravniku naloži, da obvesti vse etažne lastnike in sodišču posreduje poročilo o obveščanju (vročanju).⁴⁶

Če je upravnik neodziven, lahko sodišče analogno uporabi določbo tretjega odstavka 10. člena ZVEtL‑1,⁴⁷ saj je okoliščino, da je upravnik neodziven in torej ne opravlja svojih zakonskih dolžnosti,⁴⁸ mogoče primerjati s položajem, ko stavba upravnika nima. Pričakovati je, da bodo po prejemu obvestila sodišča (ki mora vsebovati podroben pravni pouk o pravici do udeležbe in tudi možnih posledicah zavračanja udeležbe) vsaj nekateri etažni lastniki vstopili v postopek in tako sodišču omogočili, da se pravilno in zakonito ugotovi obseg pripadajočega zemljišča.

Drugo

Nepravdni postopek je manj formaliziran kot pravdni, zato v postopkih po ZVEtL‑1 narok ni obvezen^.49 Sodišče lahko udeleženca zasliši zunaj naroka, če se mu to zdi potrebno za razjasnitev posameznih vprašanj ali pridobitev izjave o posameznem predlogu udeleženca (tretji odstavek 29. člena ZVEtL‑1).

V postopkih določitve pripadajočega zemljišča je obvezen dokaz z izvedencem (primerjaj drugi odstavek 12. člena ZVEtL‑1), v postopku vzpostavitve etažne lastnine pa bo skoraj vedno moral sodelovati.⁵⁰ Predvsem v postopkih določitve pripadajočega zemljišča sodišče pogosto opravi ogled. Ogled je odlično dokazno sredstvo,⁵¹ zato je zelo priporočljivo, da ga sodišče opravi, saj si bo tako sodnik najbolj zanesljivo ustvaril predstavo o objektu oziroma zemljišču. Dobro je, da se ogled ustrezno slikovno dokumentira, po potrebi tudi posname video, kar glede na sedanje stanje tehnike ni nobena težava.

Naposled velja opozoriti na problem, ki je hkrati procesni in materialnopravni; že štiri leta velja novela Stvarnopravnega zakonika,⁵² ki je uvedel pojem pomožnih in povezanih nepremičnin. Stavba, ki ni v etažni lastnini, se ne vpisuje v zemljiško knjigo kot samostojna stavba (vpiše se le zemljišče), zato pri taki stavbi ni mogoče vknjižiti pripadajočega zemljišča, temveč le pomožno nepremičnino (primerjaj 11. člen Zakona o zemljiški knjigi – ZZK‑1).⁵³ Na to okoliščino mora sodišče paziti po uradni dolžnosti v okviru pravilne uporabe materialnega prava. Če stranke to okoliščino spregledajo, jih mora sodišče na to opozoriti z materialnim procesnim vodstvom, vendar se lahko primeri, da poleg strank to okoliščino spregleda tudi sodišče.

Če se je pripetilo slednje in je postala pravnomočna odločba o določitvi zemljišča, pripadajočega stavbi, ki ni v etažni lastnini,⁵⁴ sklepa o določitvi zemljišča, pripadajočega stavbi, ne bo mogoče vknjižiti v zemljiško knjigo. V praksi še ni razčiščeno, kako reševati takšno situacijo.⁵⁵ Kot ena od možnosti se ponuja smiselna uporaba (v nepravdnem postopku se določbe ZPP uporabljajo smiselno) instituta popravnega sklepa.

Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi I Cp 180/2024 z dne 28. 5. 2024 med drugim poudarilo posebno naravo postopkov po ZVEtL‑1 (inkvizitorna pooblastila sodnika; varovanje javnega interesa) in pojasnilo, da opravlja pomožna nepremičnina v smislu 127.a do 127.č člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ⁵⁶ v bistvenem enako funkcijo kot skupni del zgradbe v etažni lastnini.⁵⁷ Pripadajoča (prej: funkcionalna) zemljišča so se v postopkih po ZVEtL‑1 določala tudi pri stavbah, ki niso v etažni lastnini.⁵⁸ Ker ZVEtL‑1 v zvezi z uvedbo instituta povezanih nepremičnin ni bil noveliran, je nastala pravna praznina glede vprašanja, kako ravnati, če se izkaže, da zemljišče, za katero se vodi postopek ugotovitve pripadajočega zemljišča po ZVEtL‑1, ni pripadajoče zemljišče, temveč pomožna nepremičnina. V citirani zadevi je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je to praznino treba napolniti tako, da sodišče v postopku po ZVEtL‑1 oblikuje povezane nepremičnine v smislu 127.a do 127.č člena SPZ.⁵⁹ Bistvena vsebina odločitve v postopku ugotovitve pripadajočega zemljišča je obstoj funkcionalne povezanosti parcel(e) ne le s stavbo, temveč tudi z nepremičnino – zemljiščem, na katerem stavba stoji. Zato popravni sklep, s katerim sodišče ugotovitev pripadajočega zemljišča popravi – spremeni v ugotovitev pomožne nepremičnine, v bistveno vsebino prvotne odločitve ne poseže, v ničemer ne zmanjša pravic ali poveča bremen nasprotne udeleženke, saj na pravni položaj slednje ne vpliva okoliščina, ali je lastninska pravica na spornih parcelah v korist predlagateljice vknjižena kot pripadajoče zemljišče oziroma splošni skupni del ali kot pomožna nepremičnina.

Podobno razširjeno razlago instituta popravnega sklepa je Višje sodišče v Ljubljani sprejelo tudi v zadevi I Cp 1845/2022 z dne 26. 1. 2023: sodišče prve stopnje je ugotovitev, da sporno zemljišče pripada dvema stavbama, spremenilo tako, da je poslej ugotovljeno, da sporno zemljišče pripada stavbi in nepremičnini; pritožba nasprotnega udeleženca, ki je to odločitev izpodbijal, je bila zavrnjena.

¹ Ur. l. RS, št. 34/17.

² Članek je napisan na podlagi predavanja na 16. Dnevih stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, ki so v organizaciji GV Založbe (Lexpera, d. o. o.) od 20. do 21. maja 2024 potekali v Portorožu.

³ Ur. RS, št. 16/19.

⁴ Sklep VSL I Cp 1147/2019 z dne 2. 10. 2019.

⁵ Sklepa VSL II Cp 760/2018 z dne 5. 9. 2018, 13. točka, in II Cp 2737/2017 z dne 13. 6. 2018.

⁶ Sklep VSRS II Ips 118/2021 z dne 6. 4. 2022, 32. točka obrazložitve.

⁷ Sklep VSL I Cp 1860/2020 z dne 14. 12. 2020.

⁸ Sklep VSL I Cp 1955/2013 z dne 9. 10. 2013.

⁹ Sklepa VSL I Cp 989/2020 z dne 24. 6. 2020 in I Cp 1569/2020 z dne 3. 11. 2020.

¹⁰ Sklep VSRS II Ips 118/2021 z dne 5. 1. 2021.

¹¹ Sklep VSL II Cp 903/2019 z dne 10. 7. 2019.

¹² Sklep VSL I Cp 1142/2019 z dne 19. 8. 2019.

¹³ Sklep VSL II Cp 610/2019 z dne 25. 9. 2019.

¹⁴ Glej sklep VSL II Cp 1203/2020 z dne 17. 9. 2020.

¹⁵ Primerjaj sklepa VSL II Cp 1358/2022 z dne 14. 11. 2022 in II Cp 2202/2020 z dne 22. 2. 2021.

¹⁶ Breznik, A.: Vprašanja in dileme v nepravdnih postopkih za vzpostavitev etažne lastnine in ugotovitev pripadajočega zemljišča v sodni praksi. Zbornik Sodobno stvarno pravo 2022, Tax-Fin-Lex, d. o. o., Ljubljana 2022, str. 27.

¹⁷ Breznik, A., naved. delo, str. 28.

¹⁸ Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi I Cp 412/2023 z dne 11. 9. 2023 zapisalo: »Sodišče ni vezano na vsebinski predlog udeleženca, temveč lahko razmerje glede zemljišča in stavb, za katere je podana ustrezna zahteva, uredi drugače, kot izhaja iz predloga, če tako narekujeta dokazni postopek in materialno pravo. Čeprav udeleženci v postopku za določeno zemljišče izrecno predlagajo, da predstavlja individualno pripadajoče zemljišče k zgradbi, to ni ovira za odločitev, da gre za skupno pripadajoče zemljišče k dvema zgradbama.«

¹⁹ Sklep VSL II Cp 1358/2022 z dne 14. 11. 2022.

²⁰ Primerjaj sklep VSL I Cp 1289/2021 z dne 8. 12. 2021.

²¹ Prav tam; glej tudi sklep VSL I Cp 470/2020 z dne 20. 5. 2020.

²² Sklep VSL I Cp 470/2020 z dne 20. 5. 2020.

²³ Sklep VSL I Cp 729/2021 z dne 30. 6. 2021.

²⁴ Sklep VSL I Cp 362/2021 z dne 22. 4. 2011 in številne druge odločbe.

²⁵ Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB-3 in nasl.

²⁶ Sklep VSRS II Ips 118/2021 z dne 6. 4. 2022, 32. točka obrazložitve.

²⁷ Galič, A.: Prve praktične izkušnje z novelo ZPP-D v postopku na prvi stopnji, Pravni letopis Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, 2009, str. 56. Voglar, M.: Vprašanja sklepčnosti v praksi sodišč prve stopnje, Pravosodni bilten, 2016, št. 2, str. 68.

²⁸ Na primer odločbe VSRS II Ips 264/2018 z dne 16. 5. 2018, II Ips 185/2015 z dne 22. 10. 2015, II Ips 68/2014 z dne 9. 10. 2014 in II Ips 164/2016 z dne 23. 6. 2016; obstajajo tudi nasprotna stališča, na primer II Ips 287/2012 z dne 7. 2. 2013, II Ips 90/2012 z dne 24. 5. 2012 in II Ips 82/2011 z dne 19. 1. 2012. V zadevi VSL I Cp 1534/2022 z dne 9. 3. 2023 je sodišče zapisalo, da je prekluzija (navedb v postopku na prvi stopnji) možna, če je sodišče stranke na to opozorilo in jih natanko poučilo (šlo je za pripombe na izvedensko mnenje).

²⁹ Na primer odločbe VSL I Cp 1618/2021 z dne 11. 1. 2022, I Cp 762/2020 z dne 10. 9. 2020 in I Cp 539/2019 z dne 12. 6. 2019. Da tudi v postopkih po ZVEtL‑1 velja prekluzija pritožbenih novot iz 337. člena ZPP, je stališče na primer odločb VSL I Cp 470/2020 z dne 20. 5. 2020, II Cp 2451/2014 z dne 3. 12. 2014, I Cp 1155/2015 z dne 23. 12. 2015, I Cp 2033/2017 z dne 17. 1. 2018 (šlo je za zadeve o vzpostavitvi etažne lastnine) in I Cp 860/2023 z dne 23. 8. 2023 (določitev pripadajočega zemljišča).

³⁰ Sklep VSL II Cp 760/2018 z dne 5. 9. 2018, sklep VSK I Cp 159/2014 z dne 21. 5. 2014.

³¹ Sklep VSL I Cp 1860/2020 z dne 14. 12. 2020.

³² Prav tam.

³³ Sklep VSK I Cp 354/2021 z dne 13. 10. 2021.

³⁴ Prav tam.

³⁵ Sklep VSL I Cp 836/2021 z dne 11. 6. 2021.

³⁶ Sklep VSL II Cp 1266/2021 z dne 6. 1. 2022, s katerim je bil pravnomočno zavrnjen procesni ugovor v zvezi s pravnomočno razsojeno stvarjo. Revizija in ustavna pritožba zoper citirani sklep sta bili zavrženi, meritorne odločitve v zadevi pa v času pisanja članka še ni bilo.

³⁷ Opozarjamo na stališče sodne prakse, da je skupno pripadajoče zemljišče izjema, ki se tolmači ozko; če je le možno, naj se stavbam določijo individualna pripadajoča zemljišča ali pa se sporno zemljišče razdeli na več parcel, ki nato pripadejo različnim stavbam (sklep VSRS II Ips 48/2019 z dne 8. 8. 2019).

³⁸ Sklep VSRS II Ips 118/2021 z dne 6. 4. 2022, 32. točka obrazložitve, sklepa VSL II Cp 193/2019 z dne 13. 2. 2019 in II Cp 760/2018 z dne 5. 9. 2018.

³⁹ Sklep VSL II Cp 741/2022 z dne 6. 6. 2022.

⁴⁰ Za tako postopanje utegnejo obstajati praktični razlogi, na primer: pozneje začet postopek je že v poznejši fazi kot prej začeti, kar pomeni, da je sodnik, ki vodi poznejši postopek, bolje seznanjen z zadevo, zato se bo zadeva lažje in hitreje obravnavala.

⁴¹ V zadevi VSL II Cp 104/2023 z dne 26. 10. 2023 (šlo je za dve stavbi in samostojen objekt [nekdanji kokošnjak, sedaj sušilnica oziroma shramba], ki ni vpisan v zemljiško knjigo, je pa potencialno namenjen obema stavbama) je VSL zapisalo: V izogib morebitnim učinkom res iudicata, predvsem pa zaradi zagotavljanja sodnega varstva udeležencem postopka, predstavlja skupno ali vsaj povezano obravnavanje predlogov iz obeh postopkov procesno nujnost. Le skupno ali vsaj povezano obravnavanje predlogov glede obeh stavb tudi omogoča širše odločanje oziroma celovito ureditev pravnih razmerij.

⁴² Sklep VSL II Cp 741/2022 z dne 6. 6. 2022.

⁴³ Prav tam.

⁴⁴ Breznik, A., naved. delo, str. 32‒33.

⁴⁵ Primer, ko je bila ta okoliščina spregledana in se je postopek glede enega zemljišča že pravnomočno končal, kar je bilo ugotovljeno šele v drugem postopku, obravnava sklep VSL I Cp 116/2021 z dne 17. 2. 2021, ki pa glede na procesno situacijo tudi ne ponudi celovite rešitve.

⁴⁶ Upravnikova obveznost obveščanja ni obveznost rezultata, temveč prizadevanja. Če posamezni etažni lastniki obvestila upravnika ne dvignejo, se šteje, da je upravnik svojo obveznost izpolnil, in takšnih neaktivnih lastnikov sodišče ni dolžno posebej obveščati (sklep VSRS II Ips 117/2019 z dne 17. 7. 2020; VSRS je pojasnilo, da upravnikove opustitve obveščanja – šlo je za postopek po ZVEtL in ne ZVEtL‑1 – ne pomenijo kršitve pravice etažnih lastnikov do izjave, ki bi jo bilo mogoče pripisati sodišču).

⁴⁷ Ki določa: Če stavba nima upravnika, sodišče dodatno obveščanje v stavbi izvede tako, da o postopku obvesti vse osebe, ki imajo na naslovu stavbe prijavljeno stalno ali začasno bivališče ali registrirano poslovno dejavnost.

⁴⁸ Razpravljanje, zakaj upravnik v nekaterih primerih ignorira sodelovanje s sodiščem in kakšne pravne posledice ima taka opustitev njegovih zakonskih in pogodbenih dolžnosti, presega namen tega prispevka.

⁴⁹ Prvi odstavek 29. člena ZVEtL‑1 določa, da sodišče opravi narok, kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Glej tudi sklepa VSL II Cp 673/2022 z dne 12. 10. 2022 in II Cp 1248/2022 z dne 19. 9. 2022.

⁵⁰ Sodišče lahko za potrebe priprave strokovne podlage za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in katastru stavb namesto izvedenca imenuje tudi osebo, ki izpolnjuje pogoje za pripravo strokovne podlage po predpisih, ki urejajo evidentiranje nepremičnin (drugi odstavek 13. člena ZVEtL‑1).

⁵¹ Juhart poudarja, da pri ogledu med predmetom dokazovanja in sodnikom ni nobenega posrednika (listine, priče), zato je to najbolj zanesljiv dokaz, kraljica dokazov ( Jože Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba v Ljubljani, 1961, str. 367).

⁵² Zakon o spremembah in dopolnitvah Stvarnopravnega zakonika (SPZ-B), Ur. l. RS, št. 23/20, velja od 29. marca 2020.

⁵³ Ur. l. RS, št. 58/03 in nasl. V skladu z navedenim členom se v zemljiško knjigo vpisujejo nepremičnine, ki so lahko samostojen predmet stvarnih pravic, pri čemer navedeni člen v drugem odstavku določa, katere nepremičnine se vpisujejo: zemljiška parcela; stavba, zgrajena na podlagi stavbne pravice; če je oblikovana etažna lastnina: stavba v etažni lastnini in posamezni del te stavbe.

⁵⁴ V teoriji je sporno vprašanje, ali ima lahko stavba, ki ni v etažni lastnini, pripadajoče zemljišče. Teorija poudarja, da uvedba pomožnih oziroma povezanih nepremičnin ni bila zakonsko dosledno izpeljana, zato obstajajo številne pravne praznine. Več o tem glej Jan Bufon, B., in Debevec, J.: Oblike lastnine na pripadajočem zemljišču stavbe. Zbornik 15. Dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV Založba, Ljubljana 2023.

⁵⁵ To vprašanje obravnavata (za zdaj) dve odločbi višjega sodišča, zato je preuranjeno trditi, da je sodna praksa o tem vprašanju oblikovana in ustaljena.

⁵⁶ Ur. l. RS, št. 87/02 in nasl.

⁵⁷ Obrazložitev predloga SPZ-B, EVA 2018-2030-0047 z dne 22. 11. 2019, str. 19; .

⁵⁸ Sklep VSRS II Ips 354/2017 z dne 28. 6. 2018 ter sklepa VSL I Cp 645/2021 z dne 2. 6. 2021 in I Cp 250/2021 z dne 4. 5. 2021. Glej tudi sodbo in sklep VSRS II Ips 128/2018 z dne 9. 5. 2019, ki v točkah 40 do 47 pojasnjuje nastanek in razvoj instituta pripadajočega (funkcionalnega) zemljišča.

⁵⁹ Primerjaj Plavšak, N., in Vrenčur, R.: Zakon o zemljiški knjigi (ZZK‑1): z novelo ZZK‑1E, razširjena uvodna pojasnila. Tax-Fin-Lex, d. o. o., Ljubljana 2021, str. 50. Glej tudi sklep VSL I Cp 412/2023 z dne 11. 9. 2023.