TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 107 Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17 in 46/20) se razveljavi, kolikor določa, da Državni zbor sprejema avtentične razlage zakonov.   Členi 149 do 152 Poslovnika Državnega zbora se razveljavijo, razen kolikor na podlagi četrtega odstavka 282. člena tega poslovnika določajo postopek za sprejetje avtentične razlage poslovnika.   Četrti odstavek 153. člena in drugi odstavek 154. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14 in 66/17) sta bila v neskladju z Ustavo glede vsebine, ki jima jo je dala Avtentična razlaga četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 66/17).   Četrti odstavek 153. člena in drugi odstavek 154. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14) sta bila v neskladju z Ustavo.   Odločitev iz prejšnje točke izreka se izvrši tako, da preiskovalni sodnik v zadevah, v katerih se je dvoletni rok iz četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena Zakona o kazenskem postopku iztekel med 5. 1. in 19. 7. 2019, pa državni tožilec v dvoletnem roku ni izjavil, da ne bo začel kazenskega pregona, niti ni v tem roku kazenskega pregona začel, na predlog državnega tožilca presodi, ali so obstajale objektivne okoliščine, ki so preprečevale, da bi državni tožilec začel pregon. Če so takšne okoliščine obstajale, preiskovalni sodnik rok hrambe gradiva s sklepom podaljša, vendar največ za dve leti. V navedeni rok se ne všteva čas, v katerem je bilo gradivo na podlagi sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-462/18 z dne 13. 12. 2018 zapečateno. Če objektivne ovire za začetek kazenskega pregona v roku dveh let od izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov niso obstajale ali če državni tožilec v roku 30 dni od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije ne poda predloga za podaljšanje hrambe gradiva, se gradivo uniči. Do izteka roka za podajo predloga oziroma pravnomočne odločitve sodišča o predlogu ostane gradivo zapečateno.  

Avtentična razlaga zakona, kot je urejena v 107. ter 149. do 152. členu Poslovnika Državnega zbora, je v neskladju z ustavno delitvijo oblasti (druga poved drugega odstavka 3. člena Ustave) in načelom neodvisnosti sodnikov (prva poved 125. člena Ustave).    Ko zakonodajna oblast sprejme zakon in s tem določi ravnanje nedoločenega števila posameznikov v prihodnjih tipsko določenih okoliščinah, je njena pristojnost izčrpana. Od tu naprej se mora zakonodajna oblast vzdržati vsakršnega oblastnega ravnanja, ki bi lahko vplivalo na uporabo zakona v konkretnih primerih.   Avtentična razlaga zakona oži sodnikovo polje možne interpretacije zakona, s tem pa tudi polje možnih odločitev v konkretnem primeru. Zato avtentična razlaga zakona – četudi ostaja na ravni splošnega in abstraktnega oziroma je oblikovana na enak način kot splošno in abstraktno pravno pravilo – vpliva na odločanje sodišč v konkretnih sodnih postopkih. Ta vpliv se ne razteza samo na vsa tista pravna razmerja, o katerih sodišča ob uveljavitvi avtentične razlage še niso odločila; z avtentično razlago lahko zakonodajalec doseže tudi spremembo že sprejetih sodnih odločitev.   Poseg v pravico do zasebnosti posameznikov ni le izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov oziroma pridobivanje podatkov s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, temveč tudi hramba teh podatkov.    Četudi so podatki v izhodišču pridobljeni na ustavno skladen in zakonit način, lahko po določenem času njihova hramba preraste v prekomeren poseg v pravico do zasebnosti posameznikov.   Zakonska ureditev, ki omejitev hrambe podatkov, ki so bili pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, sploh ne bi določala ali bi te omejitve določala nejasno (na primer z instrukcijskimi roki), bi bila v neskladju s človekovo pravico do zasebnosti.   Ustava ne zapoveduje prav določenega roka hrambe gradiva, pridobljenega s prikritimi preiskovalnimi ukrepi. Iz Ustave izhaja, da mora biti hramba osebnih podatkov časovno omejena tako, da nesorazmerno ne posega v pravico do zasebnosti, po drugi strani pa zakonska ureditev zbiranja in hrambe dokazov ne sme biti tako restriktivna, da bi nesorazmerno posegla v pravico drugih do varnosti. Vse, kar je vmes, je vprašanje ustreznosti zakonske ureditve in zato v presoji zakonodajne veje oblasti.   Zakonska ureditev, ki določa, da se gradivo, ki je bilo pridobljeno s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, uniči, če državni tožilec v roku dveh let po koncu izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov sodišču ne poda zahteve za uvedbo kazenskega postopka, nesorazmerno ovira kazenski pregon in s tem nesorazmerno posega v pravico do varnosti (34. člen Ustave) v tistih primerih, v katerih državni tožilec v dvoletnem roku ne zahteva uvedbe kazenskega postopka zaradi objektivnih ovir.