TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornikov obsojenega J.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 120.000 SIT.

Dopis, s katerim je policija odgovorila na zahtevo državnega tožilca za zbiranje obvestil, podano že po končani preiskavi, da preveri, na katerem naslovu prebiva obsojeni in kdo se oglaša na določeni telefonski številki, samo zaradi takega načina opravljanja poizvedb kot dokaz ni nezakonit. Je pa njegova dokazna vrednost, kolikor se nanaša na identifikacijo osebe, ki se je na klic oglasila, nizka.

Po naši procesni zakonodaji gotovost, da je obdolžena oseba storila kaznivo dejanje, ni pravni standard. Vprašanje, ali je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano s stopnjo verjetnosti, ki je pri obsodilni sodbi povzdignjena na raven resničnosti, je dejansko vprašanje.

Uporaba poligrafa s pisno privolitvijo osumljenca je v predkazenskem postopku dopustna (3. odstavek 54. člena Zakona o policiji, ZPol), vendar to ni dokaz, na katerem bi smela temeljiti sodba, temveč sredstvo oziroma metoda za izločevanje posameznih osumljencev iz kroga domnevnih storilcev.

S trditvijo, da je sodišče prekršilo načelo iskanja materialne resnice iz 17. člena ZKP, ne da bi pri tem opredelili katero od kršitev izvedbenih določb, vložniki zahteve za varstvo zakonitosti niso zadostili zahtevi iz 1. odstavka 424. člena ZKP.