TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 351-08-7/2002-FM z dne 8. 4. 2002 v zvezi z odločbo Upravne enote Kranj št. 351-385/2001-04 z dne 17. 1. 2002 se zavrže. Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 733/2002-2 z dne 20. 6. 2002 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 904/2002-2 z dne 16. 5. 2002 se ne sprejme.

Pritožnik ne izpolnjuje procesne predpostavke izčrpanosti rednih pravnih sredstev, zato je bilo treba njegov predlog zavrniti in ustavno pritožbo v tem delu zavreči. Razlaga drugega odstavka 30. člena in prvega odstavka 69. člena ZUS, vsebovana v obrazložitvi izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča, je nezakonita. Ustavno sodišče je odločilo, da navedena nezakonita razlaga ni mogla vplivati na pritožnikovo pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave). Enotno dovoljenje za gradnjo ureja Zakon o graditvi objektov po katerem enotno dovoljene za gradnjo vsebuje sestavine lokacijskega in gradbenega dovoljenja ter je v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa tudi z lokacijskim dovoljenjem. Lokacijsko dovoljenje učinkuje šele s pravnomočnostjo, saj se po ZGO gradbeno dovoljenje lahko izda šele na podlagi pravnomočnega lokacijskega dovoljenja. Kar pomeni, da tudi enotno dovoljenje za gradnjo glede lokacijskih pogojev ne more imeti posledic pred njegovo pravnomočnostjo. Če postane odločba, zoper katero je sprožen upravni spor izvršljiva šele s pravnomočnostjo, pa ni potrebe po odložitvi njene izvršitve, dokler ni končan upravni spor. Na podlagi navedenega do kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) iz razlogov kot jih navaja pritožnik, ni moglo priti. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.