TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se kaznivo dejanje pravno opredeli kot tatvina po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika.

Obsojenki se izreče pogojna obsodba in se ji na podlagi prvega odstavka 204. člena Kazenskega zakonika določi kazen 2 (dveh) mesecev zapora in preizkusno dobo 2 (dveh) let. Izrečeni posebni pogoj v pogojni obsodbi ostane nespremenjen.

II. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahtevam konkretizacije zakonskega znaka zaupanosti premoženja kot zakonskega znaka (poneverbe) je mogoče zadostiti na dva načina. Na eni strani bo zadoščala navedba delovnega mesta, nalog ali položaja storilca (v zvezi z zaposlitvijo, opravljanjem gospodarske dejavnosti, skrbništvom ali položajem uradne osebe), iz katere je mogoče prepoznati pravno podlago za razpolaganje s premoženjem, katerega prilastitev se očita. V drugih primerih bo poleg navedbe delovnega mesta, nalog ali položaja storilca treba navesti tudi pravno podlago za razpolaganje z zaupanim (in prilaščenim) premoženjem.

Iz opisa nedvomno izhaja, da je imela obsojenka dostop do sredstev na bančnem računu oškodovane družbe in možnost razpolagati z njimi. Vendar pa opis njene zaposlitve ("vodja poslovalnice") sporoča kvečjemu, da ji je v zvezi z zaposlitvijo bilo zaupano le premoženje, ki sodi v okvir poslovalnice in v zvezi z dejavnostjo, ki se je izvajala v okviru tako opredeljene poslovalnice. Opis dejanja ne ponuja konkretizacije podlage, ki naj bi obsojenki zagotavljala razpolagalna upravičenja v zvezi s premoženjem, ki presega okvirje poslovalnice na navedenem naslovu. Poimenovanje zaposlitve zato v tem primeru ne pomeni zadostne konkretizacije zakonskega znaka zaupanosti prilaščenega premoženja, tj. sredstev na bančnem računu oškodovane družbe.