TFL Vsebine / TFLGlasnik

Izzivi čezmejnih sporov

Srečanje je bilo razdeljeno na štiri sekcije. Prva je bila namenjena predstavitvi izzivov čezmejnih sporov. To so spori, ki vključujejo več kot eno državo in pri katerih je ključno vprašanje, katero sodišče odloča o zadevi ter kako se sodba prizna in izvrši v drugi državi. Odgovore na ta vprašanja najdemo v pravilih mednarodnega zasebnega prava. To je tisti del prava, ki se ukvarja z gospodarskimi in civilnimi zadevami z mednarodnim značajem. V slovenski nacionalni zakonodaji je to predvsem Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), ki vsebuje pravila o določanju prava, ki ga je treba uporabiti za osebna, družinska, delovno socialna, premoženjska in druga civilnopravna razmerja z mednarodnim elementom. Nadalje vsebuje tudi pravila o pristojnosti sodišč in drugih organov Republike Slovenije za obravnavanje navedenih razmerij, pravila postopka in pravila za priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb ter odločb drugih organov. [1] Poleg nacionalnih pravil mednarodnega zasebnega prava obstaja tudi mednarodno zasebno pravo EU, ki je del prava Evropske unije in ureja vprašanja, ki se nanašajo na pravne odnose z mednarodnimi elementi v državah članicah EU. Mednarodno zasebno pravo EU določa enotna pravila o uporabi prava, ki se uporabljajo v državah članicah EU, in sicer za pogodbena in nepogodbena razmerja z mednarodnim elementom. Uredbe se uporabljajo neposredno, so del nacionalnega prava držav članic Evropske unije in v celoti nadomeščajo zakonodajo države članice.

Dr. Marko Ilešič, sodnik Sodišča Evropske unije, je na simpoziju predstavil stanje mednarodnega zasebnega prava EU. Povedal je, da je mednarodno zasebno pravo v EU dokaj popolno urejeno z zakonodajo, čeprav gre za številne uredbe, od katerih se nekatere (bolj splošne) omejujejo na mednarodno civilno procesno pravo (mednarodna sodna pristojnost, priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb), druge na materialna kolizijska pravila. Uredbe, ki posegajo samo na posamezna področja zasebnega prava (družinska razmerja, dedovanje, stečaj) pa hkrati vsebujejo procesne določbe, materialne kolizijske norme in tudi nekatere materialne določbe. Kljub številnim prizadevanjem pravne teorije v tem trenutku najdemo le nekatere drobce poenotenega materialnega zasebnega prava (npr. varstvo potrošnikov, nekatere obligacijske pogodbe, nekateri elementi prava družb itd.). Dr. Ilešič je pojasnil, da je tako stanje predvsem posledica delikatne razmejitve med (izvirno) pristojnostjo držav članic in (preneseno) pristojnostjo EU. [2]

V okviru prve sekcije je prof. dr. Jerca Kramberger Škerl predstavila tudi sodno prakso ESČP in pojasnila, kdaj lahko priznanje/nepriznanje oziroma ne/izvršitev tuje sodbe pomeni kršitev človekovih pravic. V nadaljevanju je udeležencem bila predstavljena še slovenska sodna praksa čezmejnih gospodarskih postopkov. Franc Seljak z Vrhovnega sodišča RS jih je razdelil v štiri kategorije: 1. gospodarski spori (člen 481-484 ZPP, Uredba Bruselj I); 2. insolvenčni postopki (ZFPPIPP, Uredba 2015/848); 3. statusnopravni postopki (ustanovitev, prostovoljna ali prisilna likvidacija gospodarskih subjektov, sodni register); 4. drugi nepravdni postopki.

Asistent Filip Dougan je opozoril na odsotnost pravil mednarodnega zasebnega prava za „netradicionalne“ oblike partnerskih življenjskih skupnosti (npr. istospolna zakonska zveza, registrirana partnerska skupnost, zunajzakonska skupnost), kar ima za posledico nižjo raven pravne varnosti in predvidljivosti. V nacionalnih ureditvah istospolnih zakonskih zvez in partnerskih ter zunajzakonskih skupnosti so precejšnje razlike. Istospolnim parom je omogočena sklenitev zakonske zveze v 14 državah članicah, v 8 državah članicah pa lahko istospolni pari sklenejo le partnersko skupnost. Razlike v nacionalnih ureditvah se pojavljajo tudi pri zunajzakonskih skupnostih. V nekaterih državah se pravne posledice približujejo pravnim posledicam zakonske zveze, v drugih zunajzakonska skupnost ustvarja pravne posledice le na nekaterih pravnih področjih (npr. davčno pravo, stanovanjsko varstvo), obstajajo pa tudi države, kjer zunajzakonska skupnost ne ustvarja pravnih posledic. G. Dougan je zaključil, da številna vprašanja niso urejena s pravom EU (npr. obstoj/veljavnost, premoženjska razmerja) in da bi ta moral urediti nacionalni zakonodajalec, saj mednarodno zasebno pravo večine držav članic ne predvideva posebnih pravil za zunajzakonske skupnosti.

Zelo zanimiv in hkrati zaskrbljujoč je bil prispevek sodnega tolmača Rastka Rafaela Kozlevčarja, ki je opozoril na vlogo jezikov v čezmejnih sporih in napake v prevodih, ki lahko imajo negativne posledice. Kot univerzitetni diplomirani pravnik in profesor francoskega in španskega jezika s književnostjo je podal koristen nasvet: »Tako kot ima književno prevajanje posebnosti, ki jih lahko prenese v drug jezik le oseba, v kateri je vsaj nekaj umetnika, ima pravni jezik svoje posebnosti, ki jih lahko ustrezno prenese v drugi jezik le oseba, v kateri je vsaj nekaj pravnika.« Poudaril je, da se mednarodni element ne pojavlja le na področju civilnega in gospodarskega prava, ampak tudi na vseh drugih pravnih področjih (npr. slovenski državljan želi skleniti zakonsko zvezo v Mehiki in mu je treba prevesti v španščino rojstni list, potrdilo o samskem stanu in potrdilo o nekaznovanosti; storilec je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 196. členu Kazenskega zakonika na ozemlju Republike Slovenije in se trenutno nahaja v enem od centrov za odvajanje od drog v Španiji, zato morajo biti vsi akti, izdani v kazenskem postopku (in katere mu je treba vročiti), prevedeni v španski jezik; spor o zapuščini zahteva poizvedbo o stanju na bančnem računu slovenskega državljana, ki je imel stalno prebivališče prijavljeno v Franciji in je imel tam odprt bančni račun – zahteva za vpogled v stanje na bančnem računu mora biti prevedena v francoski jezik). [3] G. Kozlevčar je na primerih pojasnil, kaj vse mora prevajalec pravnih besedil upoštevati pri svojem delu, da bo nastal razumljiv, stilistično dodelan in predvsem pravilen prevod, in kaj bi bilo treba v prihodnosti storiti za ozaveščanje uporabnikov storitev sodnih tolmačev in prevajalcev o težavnosti pravnega prevajanja in tolmačenja in za izboljšanje kakovosti prevodov. Povedal je, da pravilnost prevedenih strokovnih izrazov, nedvoumnost stavkov in natančnost prevoda niso dovolj, in da mora sodni tolmač za ustreznost prevoda poznati specifike pravnega izrazoslovja v ciljnem jeziku, te pa daleč presegajo ozki okvir pravilnosti prevoda strokovnih izrazov. Glede na to, da so sodni tolmači in prevajalci pravnih besedil zelo redko tudi pravniki, meni:

• da bi morala sodišča redefnirati svoj odnos do sodnih tolmačev in ozavestiti dejstvo, da sodni tolmač ni stroj za prevajanje. Sodnim tolmačem bi morali dajati razumne roke za prevajanje gradiva, s pošiljanjem spisa pred ustno obravnavo pa bi jim omogočili, da se nanjo lahko vsaj nekoliko pripravijo;
• Center za izobraževanje v pravosodju bi moral ponovno organizirati delavnice za tuje jezike, kjer bi se kandidati seznanili s pravnimi besedili v tujih jezikih;
• večji poudarek bi bilo treba dati hibridnim strokovnim izobraževanjem, na katerih bi bile teme, ki so sicer predmet splošnih strokovnih izobraževanj (npr. kazenski postopek), obravnavane v jeziku, iz katerega in v katerega sodni tolmač prevaja. [4]

Infrastruktura na tujih zemljiščih

Druga sekcija simpozija je bila namenjena pravnim vprašanjem, ki se pojavljajo v zvezi z infrastrukturo na tujih zemljiščih. Doc. dr. Matija Damjan in izr. prof. dr. Ana Vlahek sta pojasnila, da omrežja gospodarske in druge javne infrastrukture, npr. električni in telekomunikacijski vodi, plinovodi, toplovodi, vodovodi itd., večinoma potekajo nad ali pod zemljišči, ki niso v lasti investitorja oziroma upravljalca te infrastrukture. Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3) zato v 221. členu predvideva, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko omeji s služnostjo v javno korist, če je to nujno potrebno za gradnjo ali nemoteno delovanje takih omrežij in z njimi povezanih objektov. Z ustanovitvijo služnosti se uredi razmerje med lastniki zemljišč in upravljalcem omrežja, tako da se ustanovi pravna podlaga, po kateri lahko slednji uporablja svojo infrastrukturo na tujih zemljiščih. Doc. dr. Matija Damjan in izr. prof. dr. Ana Vlahek sta opozorila, da to še ne razrešuje vprašanja lastništva same infrastrukture. Postavlja se vprašanje, ali je ta v lasti upravljalca omrežja ali lastnikov zemljišč, po katerih poteka? Služnost namreč ne vzpostavlja izjeme od načela povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit) iz 8. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zato je bistveno, ali omrežje obravnavamo kot nepremičnino ali kot premičnino. S tem je povezano vprašanje, ali je omrežje mogoče obravnavati kot eno stvar, na kateri obstaja enotna lastninska pravica, ali pa gre le za skupek več samostojnih stvari (vodov, horizontalne kabelske kanalizacije in vertikalnih dostopovnih jaškov oziroma drogov, stebrov in baznih postaj ter z njimi povezane tehnološke opreme, nameščene v vozliščih omrežja), na vsaki od katerih obstaja ločena lastninska pravica. To je pomembno zlasti z vidika načina razpolaganja z omrežjem kot celoto, zlasti glede možnosti ustanovitve zastavne pravice na celotnem omrežju. [5] V izogib nejasnostim g. Damjan in ga. Vlahek predlagata, da bi bilo pravni status javnih infrastrukturnih omrežij zaradi njihovih specifik smotrno posebej in celovito urediti v zakonodaji. Ne glede na to, ali bi se de lege ferenda omrežju podelil status premičnine ali nepremičnine ali morda sui generis status, bi bilo zaradi obilo specifik smiselno, da bi bili pravni status omrežij ter vsa druga relevantna vprašanja urejeni s specialnimi določili. [6]

Novi zakon o varstvu potrošnikov

Drugi dan konference so govorci predstavili nekatere izzive, ki se pojavljajo pri upravljanju družb, in novi Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-1). Dr. Matevž Zgaga je opozoril na pomanjkljivo ureditev presoje poštenosti glavnega predmeta potrošniških pogodb, sklenjenih z uporabo vnaprej pripravljenih splošnih pogojev. Določba prvega odstavka 23. člena ZVPot-1 opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje in določa: »Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če:

• v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali
• povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali
• povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali
• nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti.«

Nadalje je v tretjem odstavku zapisano: »Če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena, se nepoštenost pogodbenih pogojev lahko presoja tudi v zvezi z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe in v zvezi z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjano storitev, blago ali digitalno vsebino, četudi so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku.« Zahteva po razumljivosti osrednjih pogodbenih pogojev je stroga in ni omejena na osnovno, »slovnično« razumljivost, temveč je bistveno, da je pogodbeni pogoj za povprečnega, normalno obveščenega in razumno pozornega ter preudarnega potrošnika oblikovan tako, da je ta zmožen oceniti ekonomske posledice, ki zanj izhajajo. [7] Dr. Zgaga problem vidi v besedi »lahko«, ki jo je v končno besedilo ZVPot-1 včlenil Državni zbor. Obrazložitev se je glasila: »S predlagano spremembo presoja v zvezi z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe za sodišče ne bo obvezna, temveč se bo v posameznem primeru sodišče po prosti presoji odločilo, ali je treba presojo širiti tudi na to področje. Ob tem velja poudariti, da morajo biti v vsakem primeru za presojo predmeta in cene pogodbe izpolnjeni pogoji, ki jih zakon določa za opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev.« Kako bodo sodišča uporabljala ta element neznanega namena, je po mnenju dr. Zgage ta hip povsem neznano. Pogodbeni pogoj, ki ni osrednje določilo, ne more ubežati presoji poštenosti. Pri osrednjih pogodbenih določilih pa bo naloga sodišč, da razvijejo prepričljiva in notranje skladna merila za njihov sprejem v presojo poštenosti. [8] Preprosta ločevalna formula, da je osrednji predmet pogodbe opis blaga oziroma storitve in plačila zanjo, ne povzroča težav pri enostavnih poslih z enkratno izpolnitvijo. Pri pogodbi o storitvi kemičnega čiščenja je tarifa za čiščenje suknjiča osrednje pogodbeno določilo, ki ga potrošnik praviloma zlahka razume, »drobni tisk« o omejitvi odgovornosti čistilnice pa stransko in težje zares razumljivo. Presoja se zaplete, ko imamo opraviti s kompleksnimi trajnimi pogodbenimi razmerji, v katerih cena ni več v (enem) določenem številu denarnih enot. Literatura včasih uporablja izraz »večdimenzionalna cena« (multidimensional price). V kreditnih pogodbah je osnovno in efektivno obrestno mero zelo enostavno razbrati in dokaj enostavno razumeti. A pogodbena določila, ki vsaj posredno še zadevajo obresti, so bistveno bolj obsežna; večdimenzionalna. [9] Nobenih dvomov o pripadnosti osrednjim določilom ni pri osnovnem opisu pogodbenega predmeta in cene; v kreditni pogodbi torej pri znesku in ročnosti kredita ter obrestni meri. Širši krog sestavljajo pomožna določila o tem. Tu je potrebno temeljito vrednotenje. Tako je na primer s pogodbo izgovorjena pravica kreditodajalca do enostranske spremembe obrestne mere načeloma predmet presoje poštenosti, čeprav zadeva glavni predmet pogodbe. [10] Dr. Zgaga je sklenil, da so kriteriji za kategorizacijo glavnega predmeta, in s tem za ločevanje med obligatorno in fakultativno presojo poštenosti, v novem zakonu zaenkrat le delno razdelani. Vsebinska merila poštenosti sicer obstajajo, vendar njihova uporaba pri presoji najbolj osrednjega pogodbenega pogoja, cene, ne more potekati enako kot v primeru stranskih pogodbenih pogojev. Merila za sprejem glavnega predmeta v presojo so popolna neznanka. Po mnenju dr. Zgage bo minilo vrsto let, preden bomo imeli takó razdelano sodno prakso, da bo pravni položaj podjetij in potrošnikov dovolj predvidljiv. [11]