TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Dovoljenje, ki ga je tožnici izdala FURS, torej tožnice ne pooblašča za storitev "carinskega posredovanja" oziroma za izvajanje carinske kontrole. Po 121. členu Ustave lahko namreč pravne ali fizične osebe dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog državne uprave le z zakonom ali na njegovi podlagi. Podlaga je lahko tudi evropska uredba, saj je ta predpis na podlagi 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije zavezujoč v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah. Vendar pa FURS ni izdala pravnega akta, s katerim bi v skladu s členom 185 Carinskega zakonika dovolila, da njene naloge carinske kontrole opravlja tožnica. O tem, da tožnica te naloge izvaja, namreč govori zgolj Navodilo. Navodilo FURS pa ni predpis niti upravni akt. Zato ni veljavna podlaga za obračunavanje stroškov, ki so ji nastali v zvezi s carinsko kontrolo oziroma za "postopek preverjanja; e-poslovanje".

Tožnica tako kontrole podatkov v poštni dokumentaciji ne opravlja na podlagi javnega pooblastila ampak na podlagi dogovora s FURS. Dogovor s FURS pa ne more biti veljavna pravna podlaga za zaračunavanje storitev javnopravne dajatve carinskega posredovanja osebam, ki niso stranke tega dogovora, tj. prejemnikom poštnih pošiljk.

FURS si ne more sama določiti nadomestila za stroške (višine in načina pobiranja) za posebne carinske storitve, ampak ga določi Ministrstvo za finance, pri čemer se ti stroški lahko nanašajo le na posebne storitve, med katere po presoji sodišča ne sodi preverjanje poštne deklaracije in spremljajoče dokumentacije. Če FURS nima navedene pristojnosti, pa je tudi ne bi mogel prenesti na tožečo stranko, saj organ z javnim pooblastilom ne more prenesti več pristojnosti, kot jih ima sam.

Ugotovitev, da je stranka z interesom sklenila posebni dogovor s tožnico, bi bila mogoča le, če bi vedela za možnost obstoja splošnih pogojev poslovanja, po katerih lahko tožnica zaračuna tudi za izvedbo postopkov, ki sicer niso zajeti v že plačani poštnini, v času, ko je oddala naročilo za nakup blaga, pa bi ga kljub temu naročila. Le tedaj bi bila namreč lahko njena prava volja taka, da skupaj z blagom naroči in plača tudi te postopke. Stranka z interesom pa je pojasnila, da ob naročilu ni imela možnosti, da bi izbrala, na kakšen način bo pošiljka dostavljena, tj., izbrala je edino ponujeno možnost dostave in sploh ni vedela, katero od podjetij, ki dostavljajo blago, jo bo dostavilo. Sodišče sodi, da že zato, ker ni vedela, kdo ji bo pošiljko dostavil, ni mogla pristati na dogovor s tožnico v zvezi s carinsko kontrolo, vključno s plačilom te storitve in ni mogla biti seznanjena z njenimi Splošnimi pogoji.