TFL Vsebine / TFLGlasnik

1 Uvod

V pogovornem, vsakdanjem jeziku smo običajno površni, kar je tudi razumljivo. Strokovni jezik sicer praviloma zahteva natančnejše izražanje, vendar je pogosto pod pomembnim vplivom pogovornega jezika. K temu prispeva tudi mnenje in delovanje nekaterih slavistov in celo lektorjev, ki prevečkrat dopuščajo nenatančnost v izražanju, z izgovorom »saj se razumemo« ali pa »ker je določena beseda že v običajni uporabi«. Ne nazadnje k takemu stanju prispevajo tudi opredelitve nekaterih besed v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), v slovenskem pravopisu (SP) ali v drugih besednjakih.

Posebno se kot škodljivo kaže tudi enačenje nekaterih besed po vsebini. Taki »sinonimi« oziroma sopomenke po eni strani lahko sicer bogatijo pogovorni jezik, po drugi strani pa pogosto pomenijo siromašenje jezika v smislu natančnejšega izražanja, ki je potrebno zlasti v strokovnih gradivih.

Nekemu direktorju so svetovalci trdili, da ni problemov, ampak so samo izzivi. Odgovoril je, da imajo potem v podjetju toliko izzivov, da je kar problem in v tem vidi težavo. Sicer odlično programsko orodje Besana mi vztrajno svetuje spremeniti besedo problem v težavo.

V nadaljevanju se bomo torej ukvarjali z besedami problem, izziv in težava, kajti naslov tega sestavka je očitno nesmiseln samo na prvi pogled.

2 Problem

Slovar slovenskega knjižnega jezika daje besedi problem tri vsebine (SSKJ IV., 1985, 224):

1. kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je treba[1] pojasniti ali rešiti;
2. kar je nezaželeno, težko rešljivo in je treba odpraviti;
3. kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave.

Posebej SSKJ daje še primer matematičnega ali šahovskega problema.

Veliki slovar tujk (VST, 2002, 926) opredeljuje problem kot nalogo, ki je težko rešljiva ali kot sporno, dvomljivo vprašanje ali pa kot uganko ali matematično nalogo.

Turk opredeljuje problem kot stanje ali dogajanje, ki se odmika od ciljev in za katerega je treba rešitev še poiskati (Turk, 2004, 589).

Skupna značilnost zgornjih opredelitev je, da problem zahteva oziroma kliče po rešitvi.

V angleškem jeziku je problem opredeljen kot nekaj, kar je težko rešljivo (Chambers, 1988, 1164).

Temu na svoj način pritrjuje Slovenski pravopis (SP, 2001, 1287), ki besedo problematičen med drugim pojasnjuje tudi kot sporen, zaskrbljiv, samo pogojno pa ga enači s težavo.

Problemu bi torej lahko pripisali poseben pomenski odtenek, to je potreba po rešitvi. To zlasti velja na primer za matematični ali šahovski problem.

3 Težava

Beseda težava pogosto zamenjujemo s problemom kot sopomenko. SSKJ jo opredeljuje s petih vidikov (SSKJ V., 1991, 79):

1. kot neugoden občutek v organizmu;
2. kar povzroča, da je komu bolj težko v življenju;
3. kot posledico nezadostne sposobnosti ali izurjenosti;
4. opravljanje nečesa s trudom ali naporom.

Pri tem dodaja še primere izrazov srčne težave in brez težav.

SSKJ. (1991, 79) opredeli težavnost (angl.: difficulty) kot značilnost česa glede na potreben trud, spretnost ali sposobnost. Enako tudi Turk (2004, 748).

Pomenski odtenek težave v primerjavi s problemom lahko najdemo v tem, da je težava večinoma usmerjena na neko osebo, torej je predvsem subjektivne narave.

Tudi v angleškem jeziku lahko najdemo podobno razlikovanje. Težave (angl.: trouble) ne povezujejo s problemom, temveč z drugimi nezaželenimi stanji (Chambers, 1988, 1575). Povezave med problemom in težavo prav tako ne najdemo v slovenskem pravopisu (SP, 2001, 1564).

Značilnost težave je, da težav ne rešujemo, temveč jih blažimo ali lajšamo, kot navaja (SSKJ V., 1991, 79). Problemov pa nasprotno, ne blažimo, temveč jih odpravljamo.

Tako na primer zelo lahko rečemo: imam težavo s tem matematičnim problemom, čeprav drugim ne dela takih težav. Verjetno se lepše sliši, kot če bi rekli: imam problem s to matematično težavo, čeprav bi v pogovornem jeziku morda še prenesli stavek: imam problem s tem matematičnim problemom.

Vidimo, da je problem praviloma neoseben. Če pa ga vzamemo za svojega, imamo lahko težavo. Če bi namreč želel problem rešiti, imam lahko težavo.

4 Izziv

Izziv se populistično pogosto pojavlja kot sopomenka problemu, vendar za kaj takega ni vsebinske potrebe. Beseda izziv izhaja iz glagolaizzivati, kar je možno z: (SSKJ II., 1975, 190):

1. ravnanjem ali govorjenjem;
2. zbujanjem pozornosti.

Značilnost izziva je, da je oseben v dveh pogledih:

1. izzivalec kot oseba lahko izziva, pri čemer vzbuja pri drugi osebi ali osebah občutek, da je izzvana;
2. občutek izziva pa lahko v neki osebi vzbudi tudi neko stanje ali gibanje v okolju.

V povezavi s problemom je izziv torej nekaj povsem drugega. Lahko namreč vidim neki problem, vendar zame ne pomeni izziva, saj se ga ne bom lotil (ali pa mi ga ni treba) reševati. Prav tako vidim pri nekom neko težavo, vendar to zame ni izziv, zato je ne bom blažil ali lajšal.

Povezavo vseh treh pojmov pa lahko vidimo v stavku. Pri reševanju tega problema bi lahko naletel na težave, vendar zame ni izziv, saj se ga ne bom lotil.

5 Sklep

Ugotovimo lahko, da je koristno kritično obravnavati uporabo slovenskega jezika tako z vidika vsakdanjega govora kot tudi v strokovnih sestavkih. Še posebej pa je koristno biti kritičen tudi do obstoječih besednjakov, ki skušajo slediti spremembam jezika, včasih tudi brez zadostnega posluha za drobne pomenske razlike.

LITERATURA IN VIRI

1. Chambers (1988). Chamber English Dictionary. Cambridge University Press.
2. Slovenski pravopis.(2001)Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
3. Slovar slovenskega knjižnega jezika: II. (1975). Ljubljana: DZS.
4. Slovar slovenskega knjižnega jezika : IV. (1985). Ljubljana: DZS.
5. Slovar slovenskega knjižnega jezika : V. (1991). Ljubljana: DZS.
6. Sinonimni slovar slovenskega jezika. https://fran.si/208/sinonimni-slovar/4406246/zaposleni?FilteredDictionaryIds=208&View=1&Query=zaposlenec.
7. Turk, Ivan (2004). Pojmovnik računovodstva, financ in revizije. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo.
8. Veliki slovar tujk. (2002). Ljubljana: Cankarjeva založba.

[1] Tukaj SSKJ napačno uporabi besedo potrebno.