TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Pravična denarna odškodnina za duševne bolečine otroka zaradi smrti
roditelja pomeni odškodnino tako za bolečino ob sami vednosti za
smrt, kakor tudi za vse kasnejše bolečine, ki jih otrok trpi zaradi
izgube roditelja - ljubezni, nego in pozornost, ki bi mu jo roditelj
nudil in zato gre tudi otroku, ki zaradi svoje starosti ni mogel
občutitii bolečine zaradi same smrti roditelja, ker gre za odškodnino
za enotno obliko nepremoženjske škode.

1) V primerih smrti bližnjega imajo njegovi ožji družinski člani -
zakonec, otroci in starši - pravico do odškodnine za njihove duševne
bolečine. Pravna problematika je pri vseh navedenih vrstah
oškodovancev vsaj podobna, v nadaljevanju pa obravnavano le nekatere
posebnosti.
2) V primeru smrti roditelja je sodna praksa pred uveljavitvijo ZOR
poznala dva naslova za odškodnine mladoletnim otrokom: v vsakem
primeru odškodnino za izgubo roditelja, poleg tega pa še odškodnino
za otrokovo duševno trpljenje ob smrti, če je bil otrok takrat že
sposoben dojemati duševne bolečine.
Ker oblika škode 'duševne bolečine zardi smrti bližnjega' pomeni po
ZOR enotno obliko negmotne škode zaradi smrti bližnjega in obsega
oškodovančevo trpljenje zaradi najrazličnejših prikrajšanj na
negmotnem področju, nastalih zaradi smrti roditelja (npr. duševne
bolečine ob sami smrti, kasnejše bolečine zaradi izgube roditeljeve
pozornosti in pomoči, nastale zaradi izgube njegove moralne podpore,
nežnosti, vzgoje, nasvetov itd.), je treba vse vrste prikrajšanj, ki
jih trpi otrok zaradi izgube roditelja oz. jih bo trpel med
odraščanjem, uvrstiti med duševne bolečine. Slednje so dovolj širok
pojem, da zajamejo vse vrste oškodovančevega trpljenja.
3) Otroci so po ZOR ne glede na starost upravičeni do odškodnine
zaradi smrti enega oz. obeh roditeljev. ZOR namreč ne dela razlike v
starosti otrok. Predpostavlja, da vsi otroci, tudi tisti, ki
intelektualno in emocionalno še ne dojemajo izgube roditelja,
doživijo oz. doživljajo psihično travmo preko nagonsko-instiktivnih
mehanizmov in emocij, da torej duševno trpijo. Pri vsakem otroku
pomeni izguba roditelja hudo čustveno in življenjsko obremenitev, ker
izostane vsakodnevna ljubezen roditelja, njegova skrb, nega in pomoč
in iz tega izvira duševno trpljenje otroka. Čim pa duševne bolečine
obstojijo, je otroku za tako škodo priznana pravica do odškodnine v
1. odstavku 201. člena ZOR. Če pa je gotovo, da bodo obstoječe škodne
posledice, duševne bolečine po rednem teku stvari trajale tudi v
bodočnosti, lahko sodišče na zahtevek oškodovanca prisodi tudi bodočo
škodo na podlagi 203. člena ZOR (VS SR Slovenije, II Ips 272/82 z dne
20.1.1983, neobj.).
Upravičenje do odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti roditelja
ni odvisno od okoliščine ali sta odrasel in samostojni otrok ter
njegov roditelj živela v času roditeljeve smrti skupaj v družinski
skupnosti. Upravičenje do odškodnine in tudi njena višina sta odvisna
od medsebojne čustvene navezanosti otroka in roditelja. Osamosvojitev
otroka in njegovo življenje izven družinske skupnosti roditelja lahko
vplivata na višino odškodnine, oz. tudi na upravičenje do nje samo
toliko, kolikor je ta okoliščina vplivala na zmanjšanje oz. sploh na
prenehanje njune medsebojne čustvene navezanosti (VS SR Slovenije, II
Ips 255/81 z dne 26.11.1981, neobj.).
Menimo, da gre taka odškodnina, kadar so zanjo podani ostali pogoji
tudi nezakonskemu otroku (oz. nezakonskemu roditelju) ob pogoju, da
je bilo statusno razmerje urejeno na način, določen v zakonu.
4) Dosedanja sodna praksa je izjemoma štela brate in sestre umrlega v
krog oškodovancev, katerim je bilo mogoče priznati odškodnino. Tudi
2. odstavek 201. člena ZOR uvršča brate in sestre v krog upravičencev
do odškodnine ob izgubi brata oz. sestre, vendar s pogojem, da je med
njimi in umrlim obstajala trajnejša življenjska skupnost.
Trajna življenjska skupnost praviloma pomeni sicer skupno življenje
oz. stalni stik med osebami, ki v tej skupnosti živijo. Poudarek je
tudi na njihovi resnični in tesni medsebojni čustveni povezanosti, ki
ima za posledico trpljenje ob izgubi. Takšna povezanost praviloma res
predpostavlja stalni stik med njimi. Lahko pa obstoji tudi takrat,
kadar se bratje in sestre sicer vozijo na delo drugam ali pa celo v
drugem kraju v delovnih dneh stanujejo, vračajo pa se domov ob koncu
tedna. Bistveno je, da si drugje ne ustvarijo svojega samostojnega
življenja v okviru kakšne druge skupnosti, temveč se še vedno čutijo
pripadnike življenjske skupnosti z drugimi člani družine. Življenje v
samskem domu in vračanje domov vsak konec tedna ob izkazani
medsebojni navezanosti zato ne more imeti za posledico prenehanje
življenjske skupnosti (VS SR Slovenije, II Ips 228/81 z dne
10.12.1981, neobj.).
5) V razpravi je bilo tudi odprto vprašanje, kdaj in ob kakšnih
pogojih imajo stari starši (ali očim, mačeha) pravico do odškodnine
za duševne bolečine zaradi smrti vnuka (pastorka), kakor tudi
obratno. Stališče, ki je bilo tudi v razpravi, da namreč taka
odškodnina gre, če se lahko razmerje med starim staršem in vnukom
izenači z razmerjem med starši in otroki (VS SR Slovenije), je po
mnenju nekaterih razpravljalcev preveč ohlapno oz. preširoko. Po
drugi strani pa je bilo stališče, ki je bilo tudi v razpravi, da se
taka odškodnina lahko prisodi samo izjemoma, namreč samo, kadar je
med njimi obstajala trajnejša življenjska skupnost in če so stari
starši namesto roditeljev opravljali roditeljsko pravico - (Zvezno
sodišče) - ocenjeno kot preozko. Tako je razprava navrgla vse možne
variante rešitve problema - od te, da gre odškodnina starim staršem
samo v primeru, če je bila roditeljem odvzeta roditeljska pravica
(oz. če so umrli ali iz drugih razlogov niso mogli izvrševati
roditeljsko pravico) (VS Makedonije), preko stališča, da je dejansko
izvrševanje roditeljske pravice pogoj za upravičenost do odškodnine
(VS Bosne in Hercegovine) pa do vprašanja, ali so upravičeni do te
odškodnine člani širše rodbinske zadruge (VS Kosovo).
V razpravi je bilo poudarjeno, da vsako od predlaganih stališč
vsebuje določene pomisleke, da zato nobeno od predlaganih stališč ni
soglasno sprejemljivo. Zato je bilo soglasno sklenjeno, da
posvetovanje o tem problemu sklepa ne sprejme in da je problem
prepuščen nadaljnjemu razvoju sodne prakse.
6) Glede vprašanja ali se pri sočasni smrti več oseb prisoja
odškodnina za vsakega umrlega posebej ali pa za vse hkrati, sodna
praksa ni enotna. Menimo pa, da odškodnin ob hkratni smrti več oseb
ne bi kazalo ločeno odmerjati in jih glede na število umrlih
seštevati, kakor ni mogoče razmejevati oz. seštevati duševnih bolečin
ob takem tragičnem dogodku, pač pa bi bilo treba prisoditi eno samo,
seveda intenzivnosti duševnih bolečin ustrezno odškodnino.