TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 2.000,00 EUR sodne takse.

Prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih predstavlja enega najhujših posegov države v pravico posameznika do zasebnosti. Da je takšen poseg v skladu z Ustavo, mora biti specifično opredeljen in določen v zakonu, določno časovno omejen, nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka, ali za varnost države, pri čemer je treba upoštevati načelo sorazmernosti, poleg tega pa mora poseg s svojo odločbo dovoliti sodišče. Temeljno načelo pri odreditvi tega ukrepa je, da se pravica do zasebnosti za posameznika konča takrat in tam, kjer kolidira z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugih.

Za zakonito odreditev tega prikritega preiskovalnega ukrepa ne zadošča zgolj, da je bil odrejen s strani sodišča, temveč mora biti odrejen z obrazloženo sodno odredbo.

Preiskovalni sodnik je pri odreditvi tega ukrepa vezan le na predlog državnega tožilca, ne pa na pobudo policije. Ta je namenjena le državnemu tožilcu, da lahko sprejme odločitev, ali bo sodišču predlagal odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa, ne pa sodišču, da bi na podlagi njenih navedb sprejelo odločitev o odreditvi predlaganega preiskovalnega ukrepa.

Sočasna uporaba prikritih ukrepov po 150. in 151. členu ZKP se v obravnavanem primeru ni izključevala, temveč se je glede na način izvrševanja kriminalne dejavnosti celo dopolnjevala, ker dokazov ni bilo mogoče zbrati drugače kot s sočasno uporabo obeh prikritih preiskovalnih ukrepov.