TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba zagovornice obtoženega M. N. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženega M. N. se oprosti plačila povprečnine kot stroškov pritožbenega postopka.

 

Pogoj za izjavo po 6. odstavku 148. člena ZKP je, da je osumljenec poučen o svojih pravicah in da je njegova izjava dana prostovoljno. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene okoliščin predmetne zadeve, pravilno ocenilo, da je bilo navedenim pogojem zadoščeno.

S tem ko se je obtoženec pred preiskovalnim sodnikom izrecno skliceval na siceršnjo resničnost in točnost njegove izjave, dane v predkazenskem postopku, je slednja postala sestavni del zapisnika o njegovem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, saj je bila izraz njegove svobodne procesne volje in je zato opiranje sodbe na takšno izjavo dopustno in zakonito.

Pritrditi je pritožbeni navedbi, da obtoženčevo priznanje ne odvezuje sodišča dolžnosti, da ne izvede še drugih dokazov, kar pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi skrbno storilo. Sodišče je dejansko dolžno oceniti verodostojnost obtoženčeve izjave, ki po vsebini pomeni njegovo priznanje, da je storil kaznivo dejanje, in o njem napraviti dokazno oceno, saj ima priznanje za postopek pomen, če je resnično. Taka zahteva izhaja iz načela materialne resnice, po katerem je sodišče dolžno po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (1. odstavek 17. člena ZKP). Konkretna določba 232. člena ZKP oziroma 333. člena ZKP glede priznanja na glavni obravnavi pa zavezuje sodišče, da mora kljub priznanju obtoženca zbirati še druge dokaze.