TFL Vsebine / TFLGlasnik

V zadnjih desetletjih smo bili priča znatnemu povečanju teženj po komercializaciji vesolja. Številna odkritja so pokazala, da je vesolje bogato z različnimi rudninami in plini, ki imajo visoko komercialno vrednost.^[1] Prav zato je vprašanje dopustnega obsega komercializacije vesolja tako pomembno, saj je od odgovora nanj odvisna usoda številnih nadaljnjih vesoljskih aktivnosti. Se te lahko nenadzorovano izvajajo v neskončnost, pri čemer niti »nebo ni več meja«?

Pogodba o vesolju (PV)^[2] sicer v I. členu določa, da je vesolje, vključno z Luno in drugimi nebesnimi telesi, prosto za raziskovanje in uporabo za vse države, vendar pa hkrati takoj zatem v II. členu prepoveduje državno prisvajanje z zahtevo po suverenosti, uporabo ali zasedbo ali kakorkoli drugače. V kontekstu komercializacije bi do konflikta med tema dvema določbama lahko prišlo na primer pri postavljanju stalnih baz,^[3] ki bi na eni strani omogočale raziskovanje in uporabo vesolja državi registracije,^[4] na drugi strani pa iz tega izključevale vse druge akterje.^[5]

Danes je prepoved nacionalnega prisvajanja vesolja že splošno uveljavljena norma mednarodnega običajnega prava, ki jo države spoštujejo in potrjujejo.^[6] Večje dileme pa se pojavljajo glede (ne)dopustnosti zasebnega prisvajanja vesolja. Trenutno lahko glede tega zasledimo dva različna pogleda. Prvi predpostavlja, da je pogoj za nastanek zasebne lastnine predhodni obstoj državne lastnine, ki jo država prenese na zasebnika, in tako zaradi nedopustnosti državnega prisvajanja vesolja zasebno prisvajanje vesolja pojmovno ni mogoče. Ta pogled uživa precej podpore v doktrini, prav tako pa je v skladu s pripravljalnimi deli PV, kjer so države sprva hotele prepovedati tako državno kot zasebno prisvajanje.^[7] Takšno argumentacijo so zavzela tudi nacionalna sodišča, ki so s sklicevanjem na II. člen PV poskuse zasebnega prisvajanja vesolja razglasile za nične.^[8] Nasprotno pa po drugem pogledu zasebno prisvajanje vesolja ni in ne more biti urejeno z mednarodnim pravom, ki zavezuje samo države, in posledično PV prepoveduje zgolj državno prisvajanje vesolja, ne pa tudi zasebnega. Takšna argumentacija uživa manj podpore, verjetno predvsem zaradi nevarnosti, da bi na ta način povsem izvotlili mednarodnopravno prepoved prisvajanja vesolja ter odprli vrata nenadzorovani privatizaciji vesolja.

Od vprašanja prisvajanja vesolja pa je treba ločevati vprašanje prisvajanja vesoljskih virov, pridobljenih s pomočjo komercialnih aktivnosti, natančneje vesoljskega rudarjenja. V tem primeru PV vsebuje pravno praznino, saj pravnega statusa izkopanin ne ureja. Teoretično bi se vprašanja dopustnosti prisvajanja vesoljskih virov lahko lotili preko analogije s splošno prepovedjo prisvajanja vesolja, vendar pa nam pozneje sprejet Sporazum o Luni (SL)^[9] ponuja drugačno rešitev. 11. člen namreč dovoljuje rudarjenje, vendar zgolj in izključno pod pogojem, da se zanj ustanovi mednarodni režim za izkoriščanje vesoljskih virov. Takega režima trenutno še ni, torej po SL rudarjenje trenutno ni dopustno.^[10] Vendar ima SL izredno malo pogodbenic, od tega pa skoraj nobene vesoljsko aktivne države,^[11] tako da v praksi ta določba nima vidnejšega učinka. Praksa vesoljsko aktivnih držav se celo nagiba v smer dopustnosti rudarjenja.^[12] Idejo, da je treba ločevati ekstrakcijo vesoljskih virov od prepovedanega državnega prisvajanja, zasledimo tudi v dogovorih Artemis, trenutno najnovejšem političnem aktu držav na področju vesoljskih projektov.^[13]

Dejavnost rudarjenja v vesolju pa bo sprožila tudi nove dileme, na primer glede varovanja kulturne dediščine v vesolju, predvsem v povezavi z Morjem tišine, kjer je pristal slavni Apollo 11 in so se zaradi statičnosti površja Lune ohranile Armstrongove stopinje,^[14] ter glede vprašanja intelektualne lastnine, predvsem zaradi uporabe različnih patentiranih tehnologij v povezavi z dolžnostjo razkrivanja znanstvenih odkritij, kodificirano v XI. členu PV.

Nazadnje pa je potrebno omeniti še prvo določbo I. člena PV, ki zahteva, da se raziskovanje in uporaba vesolja izvajata v korist vsega človeštva. Gre za precej vsebinsko nedoločen pojem in tako ni jasno, ali je s tem mišljena ekonomska ali morda kakšna drugačna korist. Vsekakor pa je jasno, da je ta določba še dodatna omejitev komercializacije vesolja, kljub temu, da se bo njena natančna vsebina pokazala šele skozi bodočo prakso držav, sodno prakso ali pa konkretnejše pravne akte.

Vse to privede do zaključka, da dopustnost komercializacije še zdaleč ni neskončna, temveč gre, če že, zgolj za navidezno neskončnost, saj je omejena s splošnimi pravili prava vesolja.^[15]

 

---

^[1] V Morju tišine na Luni se tako na primer nahaja približno 8.000 ton Helija-3, zgolj 25 ton pa bi zadostovalo za zagotovitev celoletne energije ZDA. <ntrs.nasa.gov/citations/19900006527> (13. 3. 2021).

^[2] Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 1/19; Treaty on principles governing the activities of States in the exploration and use of outer space, including the moon and other celestial bodies, 610 UNTS 205.

^[3] Pred kratkim sta Kitajska in Rusija razglasili nameravano skupno postavitev stalne baze na Luni. <bbc.com/news/world-asia-china-56342311> (13. 3. 2021), <theguardian.com/science/2021/mar/10/china-and-russia-unveil-joint-plan-for-lunar-space-station> (13. 3. 2021).

^[4] VIII. člen PV, I. člen Konvencije o registraciji objektov (KRO) – Convention on registration of objects launched into outer space, 1023 UNTS 15.

^[5] Več o tej pravni dilemi v Vasilka Sancin, Katja Grünfeld in Iva Ramuš Cvetkovič: Sodobni izzivi mednarodnopravnega urejanja vesolja, v: Pravnik, 1-2/2021 (predvideno).

^[6] Generalna skupščina OZN, Resolucija 1721 (XVI) (1961).

^[7] Steven Freeland, Ram Jakhu: Article II, v: Stephan Hobe, Bernhard Schmidt-Tedd, Kai-Uwe Schrogl: Cologne Commentary on Space Law. Carl Heymanns Verlag, Köln 2009, str. 51–53; Francis Lyall, Paul B. Larsen: Space Law: A Treatise. Ashgate, Surrey 2009, str. 184-185.

^[8] Takšna primera sta na primer ameriški Nemitz, kjer je sodišče zasebniku zavrnilo zahtevek za lastninsko pravico nad asteroidom (zasebnik Gregory M. Nemitz je zatrjeval lastništvo nad asteroidom 433 Eros in na podlagi tega zahteval, da NASA plačuje uporabnino in parkirnino), ter kitajski primer Lunar Embassy, kjer je sodišče za nične razglasilo kupoprodajne pogodbe parcel na Luni (podjetje Lunar Embassy je več kot tisoč zasebnikom prodajalo lastninsko pravico nad parcelami na Luni). V obeh primerih sta se nacionalni sodišči sklicevali na mednarodno pravo, konkretno na II. člen PV. Za več glej

<prezi.com/4twvpojbbr-j/nemitz-v-united-states/> (11. 3. 2021), <news.bbc.co.uk/2/hi/asia-pacific/4360082.stm> (11. 3. 2021) in <sfgate.com/news/article/Final-frontier-for-lawyers-property-rights-in-2564610.php> (11. 3. 2021).

^[9] Agreement governing the Activities of States on the Moon and Other Celestial Bodies, 1363 UNTS 3.

^[10] Več o tem Gaja Čeferin: Mednarodnopravna ureditev rudarjenja na nebesnih telesih. Magistrsko diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana 2018.

^[11] <treaties.un.org/Pages/showDetails.aspx?objid=080000028003b946&clang=_en> (13. 3. 2021).

^[12] Namrata Goswami: China in Space: Ambitions and Possible Conflict, v: Strategic Studies Quarterly, 12 (2018) 1, str. 74; U.S. Commercial Space Launch Competitiveness Act, Public Law No: 114-90 (11/25/2015); Luxembourg Draft Law on the Exploration and Use of Space Resources 2017; <allenovery.com/en-gb/global/news-and-insights/publications/luxembourg-space-resources-act-paving-the-legal-road-to-space> (13. 3. 2021).

^[13] Druga točka sekcije 10 dogovorov Artemis z dne 13. oktobra 2020; na voljo na <nasa.gov/specials/artemis-accords/img/Artemis-Accords-signed-13Oct2020.pdf> (13. 3. 2021); <www.nasa.gov/specials/artemis-accords/index.html> (13. 3. 2021).

^[14] G. Čeferin, nav. delo, str. 11, 12.

^[15] Več o tem v V. Sancin, K. Grünfeld in I. Ramuš Cvetkovič, nav. delo.