TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Okoliščino, da delničarji po 347. členu ZBan-1 niso aktivno legitimirani za izpodbijanje odločbe o izrednem ukrepu, je treba upoštevati tudi pri razlagi prehodne določbe tretjega odstavka 39. člena ZBan-1L. Gre za določbo, ki skupini delničarjev za nazaj (za primere, ko je bila odločba o imenovanju izredne uprave izrečena v zadnjih šestih mesecih pred uveljavitvijo ZBan-1) vzpostavlja podlago za uresničevanje sodnega varstva zoper odločbo na v njej navedeni način (preko danega pooblastila za vložitev tožbe). Ta določba je po svoji funkciji primerljiva z drugim odstavkom 347. člena ZBan-1, ki od delničarjev banke, ki ji bo ukrep imenovanja izredne uprave banke izrečen po uveljavitvi ZBan-1L, ne zahteva posebnega pooblastila članom prejšnje redne uprave, saj ga daje že navedena določba 347. člena ZBan-1. S tem, ko določa, kdo zastopa banko v postopku sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije, pove tudi, kdo v imenu banke vloži tožbo.

Sodišče prve stopnje je tožbo revidentov, ki nista upravičena tožnika, vsebinsko obravnavalo, čeprav bi jo moralo zavreči na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe zato ne posega v pravice in pravne koristi revidentov, ki bi jih glede na določbe ZBan-1 lahko varovala v upravnem sporu. V takem primeru revidenta za izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje nimata pravnega interesa, saj tudi v primeru njunega uspeha v revizijskem postopku Vrhovno sodišče ne bi moglo naložiti sodišču prve stopnje, naj v obravnavani zadevi ponovno meritorno odloči, saj za tako odločanje ni podana procesna predpostavka.