TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da v izreku odločbe ni navedena vrsta davka in da zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Že iz vsebine tožbe izhaja, da je tožniku povsem jasno, za kateri davek gre in katera je pravna podlaga za odmero davka, prav tako pa to izhaja tudi iz izpodbijane odločbe.

V četrtem odstavku 113. člena ZDavP-1, ki ima kontinuiteto v petem odstavku 68. člena ZDavP-2, je določeno, da se postopek za odmero davka po tem odstavku lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih petih let pred letom, v katerem je bil postopek uveden. Zakon je s tem določil le nov način izračuna davčne obveznosti, medtem ko je bila obdavčitev nepojasnjenega vira možna že po prejšnji zakonodaji in tako z uporabo citirane zakonske določbe ni bilo poseženo v tožnikove pravice. Nedopustna retroaktivna uporaba zakona po presoji sodišča zato ni podana. Glede na zakonsko besedilo, ki dopušča davčno odmero za obdobje zadnjih pet let pred uvedbo postopka, pa tudi ni podlage za ugovor zastaranja.

Po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 so za ugotavljanje (precejšnje) razlike med dohodki in sredstvi za privatno potrošnjo, ki je pogoj za odmero davka po tej določbi, relevantni (le) dohodki, ki jih je zavezanec davčno napovedal, in ne tudi dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Ali dejansko obstaja razlika med vrednostjo premoženja, sredstev oziroma med porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo, pa se je ugotavljalo v odmernem postopku. Pri tem ni sporna poraba sredstev in tudi ne višina obdavčenih dohodkov. Sporni so - kot vir porabljenih sredstev - tožnikovi dohodki od prodaje lesa in s tem dohodki, od katerih se (razen preko katastrskega dohodka) davki ne plačajo, ter njihova višina. Davčni organ je upošteval podatek, ki izhaja iz odločb, izdanih za posek. Ker so odločbe o poseku v načelu obvezne in s tem ustrezna podlaga za ugotavljanje dejanske količine posekanega lesa v tožnikovih gozdovih, je (bilo) na tožniku, da dokaže, da je posekal več od tistega, kar mu je bilo odkazanega po izdanih odločbah. Na davčnem organu pa je (bilo), da tožnikove navedbe in predložene dokaze oceni in se o njih izreče, kar je tudi storil.

V zvezi z listinami, ki jih je na zahtevo davčnega organa posredoval ZGS, sodišče dodaja, da imajo v skladu z določbami ZUP dokazno moč javne listine le tiste, ki so izdane v predpisani obliki in v mejah pristojnosti ZGS (169. člen ZUP) oziroma kot izpis dejstev, o katerih se vodi uradna evidenca (179. člen ZUP), medtem ko imajo v ostalem enako dokazno vrednost kot vsa ostala dokazila in se presojajo po načelu proste presoje dokazov (10. člen ZUP).