TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbe zagovornikov obtoženih A. A., B. B. in C. C. se zavrnejo kot neutemeljene.

Čas izvršitve hišne preiskave je pomemben element odredbe preiskovalnega sodnika, vendar ga v utemeljenih primerih preiskovalni sodnik lahko podaljša.

To, da je prvotno določen čas izvršitve hišne preiskave v trenutku podaje predloga za podaljšanje roka in izdaje "dopolnilne" odredbe že potekel (v taki situaciji bi sicer bilo bolj pravilno, da bi preiskovalni sodnik izdal novo odredbo za hišno preiskavo), ni taka nepravilnost, ki bi vplivala na zakonitost same odredbe in posledično zakonitost opravljene hišne preiskave.

Skladno z namenom predkazenskega postopka je upravičen predlagatelj za izdajo odredbe za hišno preiskavo državni tožilec, vendar to še ne pomeni, da dokazi, pridobljeni s hišno preiskavo, ki je bila opravljena na način in ob pogojih, ki jih določa ZKP, ni pa bila odrejena na predlog (upravičenega) tožilca, avtomatično pomenijo nedovoljene dokaze, na katere sodišče ne bi smelo opreti sodbe.

Ker bi policija do telefonskih številk obtoženih lahko prišla tudi na drug, zakonit način in ne le od same obtoženke v okoliščinah kršitve privilegija do samoobtožbe, se uradni zaznamek o razgovoru z obtoženko, opravljen sicer brez potrebnega pouka po 148. členu ZKP, iz spisa ne izloči.

Pravica do molka se razteza na vse izjave, tudi na tiste, ki morda na prvi pogled nimajo neposredne povezave z zaznanim kaznivim dejanjem.