TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 868/2002 z dne 27. 6. 2002 v zvezi s sklepoma Okrajnega sodišča v Kranju, št. P 70/2002 z dne 5. 4. 2002 in št. P 70/2002 z dne 23. 4. 2002 se ne sprejme.

Pritožnik s pavšalnim zatrjevanjem nezakonitosti zavrnitve predlogov za izdajo začasnih odredb in za zaznambo spora, ni izkazal zatrjevanih kršitev človekovih pravic. Očitane kršitve mora pritožnik ne le zatrjevati, temveč tudi dokazovati. Subjektivni občutek krivice, ki izhaja nezadovoljstva z odločitvijo sodišč, ne more zadostovati za ugotovitev, da so bile kršene ustavno varovane pravice. Teh kršitev pritožnik ne more utemeljiti niti z zatrjevanjem, da sta pritožnik in njegova pravna prednica imela zemljišče v posesti kljub razlastitvi vse do sklenitve izpodbijane pogodbe. Zgolj okoliščina, da sta bila pritožnikova predloga za izdajo začasne odredbe zavrnjena, pa še ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva pravic iz 23. člena Ustave. Izpodbijanim sklepom tudi ni mogoče očitati, da so tako zelo očitno napačni, da bi jih lahko šteli za arbitrarne ali samovoljne, oziroma, da bi sodišče dalo zakonu vsebino, ki bi bila v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic.