TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če javni tožilec v predhodnem postopku preiskovalnemu sodniku
predlaga izdajo odredbe o hišni preiskavi, preiskovalni sodnik pa se
s tem ne strinja, zahteva odločitev zunajobravnavnega senata (6.
odst. 23. člena ZKP), pri čemer zoper to odločbo ni pritožbe.

Po 1. odstavku 167. člena ZKP lahko stranke in oškodovanec med
preiskavo predlagajo preiskovalnemu sodniku opravo posameznih
preiskovalnih dejanj. Če se preiskovalni sodnik ne strinja s
predlogom obdolženca oziroma oškodovanca, preiskovalnih dejanj pač ne
opravi. Če pa se ne strinja s predlogom javnega tožilca za opravo
posameznih preiskovalnih dejanj, mora zahtevati, da o tem odloči
zunajobravnavni senat iz 6. odstavka 23. člen ZKP. Zoper odločbo tega
senata ni pritožbe (2. odstavek 394. člena ZKP).
Preiskovalna dejanja so opredeljena v XVIII. poglavju zakona o
kazenskem postopku. V tem poglavju je tudi določeno, kako se
posamezna preiskovalna dejanja opravijo. Med preiskovalna dejanja je
uvrščena tudi hišna preiskava. Le-to praviloma na podlagi 1. odstavka
207. člena ZKP odredi sodišče, s pisno in obrazloženo odredbo. Med
preiskavo izda tako odredbo preiskovalni sodnik, po vloženi obtožnici
pa predsednik senata oziroma razpravljajoči senat. Pooblaščeni
delavci organov za notranje zadeve lahko le izjemoma brez odredbe
opravijo hišno preiskavo, pri čemer pa so te izjeme taksativno
naštete v 1. odstavku 210. člena ZKP.
Ker je po zadnjih dopolnitvah slovenske ustave (50. amandma)
nedotakljivost stanovanja še bolj zaščitena, skušajo organi za
notranje zadeve preko javnega tožilca pridobiti pisno odredbo sodišča
za opravo hišne preiskave. Očitno pa je tako preiskovalno dejanje
največkrat potrebno opraviti še pred formalno uvedbo kazenskega
postopka, torej v fazi zbiranja dokazov za sestavo kvalitetne ovadbe.
V zakonu o kazenskem postopku pa ni ustrezne določbe o tem, kako
ravna preiskovalni sodnik s predlogom javnega tožilca, da izda
odredbo o hišni preiskavo v predhodnem postopku oziroma pred uvedbo
preiskave. Smatramo, da mora preiskovalni sodnik v takem primeru
analogno uporabiti določbo 1. odstavka 167. člena ZKP, saj ni
nobenega utemeljenega razloga za to, da bi bil javni tožilec v
predhodnem postopku v slabšem položaju kot med preiskavo oziroma v
postopku iz 155. člena ZKP, ko gre za neznanega storilca. Hišna
preiskava, izvedena šele med preiskavo, najbrž nikoli ne bo dala
tako ugodnih rezultatov, kot če je opravljena še pred uvedbo
postopka, ko bodoči osumljenec sploh še ne ve, da pooblaščeni organi
za notranje zadeve zbirajo dokaze o storjenem kaznivem dejanju in o
storilcu.