TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave RS z dne 28. 5. 2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

 

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik kot delodajalec svoje delavce napotil na službeno potovanje s potnimi nalogi, za katere zatrjuje, da so pravilni, tožena stranka pa se o tem ni izrekla. Po presoji sodišča tožena stranka nima prav, ko ocenjuje izplačila dnevnic zgolj z vidika narave gradbene dejavnosti kot celote, ne da bi preverila posamezne izdane potne naloge ter posledično izplačila delavcem in na ta način ugotovila pravilnost in zakonitost izplačil dnevnic delavcem (in tožniku). Določba 1. alinee 1. odstavka 16. člena ZDoh dnevnice kot povračila stroškov, ki jih je imel zavezanec v zvezi z delom (poleg jubilejnih nagrad, odpravnin ob upokojitvi in enkratnih solidarnostnih pomoči) davčno opredeljuje kot neobdavčena izplačila in se zato ne vštevajo v osnovo za davek, vendar največ do višine, ki je določena s predpisom Vlade Republike Slovenije (Uredbo). Glede na to določbo je stališče tožene stranke, da zgolj zaradi same narave dejavnosti gradbeništva, ki se pretežno opravlja zunaj sedeža podjetja, izplačil dnevnic delavcem na podlagi potnih nalogov ni mogoče šteti za povračilo stroškov za službeno potovanje, po presoji sodišča neobrazloženo. Sklicevanje na določbe KPGD v zvezi z razporejanjem delavcev iz kraja v kraj je za presojo obravnavanih izplačil v smislu vštevanja v osnovo za obdavčitev po določbah ZDoh pravno irelevantno.