TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips-328/99 z dne 2. 3. 2000, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 393/98 z dne 2. 3. 1999 in sodba Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu št. P 157/97 z dne 10. 12. 1997 se razveljavijo. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu v novo odločanje.

Po oceni Ustavnega sodišča pravnemu stališču, da gre v primerih vračanja nepremičnine po 25. členu ZDen za možnost oziroma dolžnost vrnitve, zaradi katere velja prepoved razpolaganja po 88. členu ZDen, ni mogoče oporekati. Dolžnost vrnitve nepremičnine se namreč pojavi v trenutku upravičenčeve izbire oblike vračanja, tj. v primeru, če se denacionalizacijski upravičenec odloči za vračilo v naravi. Do takrat pa obstaja možnost, da bo denacionalizacijski upravičenec tako obliko denacionalizacije izbral. Zaradi pravice izbire, ki jo je zakonodajalec v primerih iz 25. člena ZDen dal denacionalizacijskim upravičencem, velja tudi pri nepremičninah, katerih vrednost se je po podržavljenju bistveno povečala, prepoved razpolaganja z nepremičnino. O možnosti vračila torej lahko govorimo, kadar (še) ni jasno, ali obstaja tudi dolžnost vračila. Če pa je jasno, da ni dolžnosti vračila, o možnosti za to ne moremo več govoriti. Za presojo dopustnosti razpolaganja z nepremičnino je relevantna okoliščina, ali je bila nepremičnina podržavljena. Če sporno premoženje ni bilo podržavljeno, zanj ni podana vrnitvena dolžnost po določbah ZDen. Zato se na to premoženje tudi prepoved iz 88. člena ZDen ne more nanašati. Drugačna razlaga 88. člena ZDen bi namreč lahko pripeljala do popolnega zastoja pravnega prometa za ves čas od sprejema zakona ne le do poteka roka za vložitev denacionalizacijskih zahtev, temveč celo do pravnomočnih odločitev o utemeljenosti denacionalizacijskih zahtevkov. Drugi odstavek 32. člena ZDen, na katerega se pritožnik sklicuje, določa da se zazidano stavbno zemljišče vrača le, če na njem stoji stavba v lasti upravičenca. Gre torej za "sklop nepremičnine" (podržavljenega zemljišča in nepodržavljene stavbe), za katero dolžnost vračila ne obstaja, če na njem ni stavba v lasti upravičenca. Zakonodajalec je namreč pri določitvi take ureditve upošteval, da se pravice na zemljišču prenašajo skupaj s stavbo in da bi zato v primerih, ko je bila na podržavljenem zemljišču stavba zgrajena po podržavljenju, vračanje v naravi nujno povzročilo vračanje tudi stavbe, ki ni bila podržavljena. V primeru novogradnje oziroma nadomestne gradnje ne more biti dvoma, da gre za novo nepremičnino, tj. za drugo stvar, ne za tisto, ki je bila podržavljena. Obstaja tudi možnost, da investicije nepremičnino tako spremenijo, da ni mogoče govoriti o isti stvari. Pritožnikovo zatrjevanje, da gre za stavbo, zgrajeno po podržavljenju, je torej relevantno vprašanje, od rešitve katerega je odvisna tudi odločitev v obravnavani zadevi. V obravnavanem primeru bi zato sodišča morala argumentirano odgovoriti na trditve pritožnika, da objekt, stoječ na določeni parceli ni stavba, ki je stala na stavbišču podržavljene parcele, in s tem odgovoriti na vprašanje ali je bilo zemljišče, ki je nastalo iz podržavljene parcele, zazidano že v času podržavljenja. Sodišča pa niso niti poskušala zavrniti navedenih pritožnikovih ugovorov zoper obstoj predpostavk za vračilo stavbe. Odločbe sodišč, ki ne vsebujejo prepričljivih odgovorov na navedeno vprašanje - ne glede na to, da gre v konkretnem primeru za vprašanje dejanskega stanja - kršijo pritožniku njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.