TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Okrajne zaplembne komisije v Celju št. 337 z dne 1. 2. 1946 se zavrže. Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 312/2000 z dne 7. 5. 2003 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. U 3064/97 z dne 1. 2. 2000 se ne sprejme. Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 313/2000 z dne 18. 10. 2000 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 933/98 z dne 12. 1. 2000 se ne sprejme. Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 469/2001 z dne 14. 2. 2002 in zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 664/99 z dne 18. 10. 2000 se zavrže. Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Občine Laško, Oddelka za notranje zadeve, št. 208-1/93-25/2 z dne 24. 5. 1994 se zavrže. Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Upravne enote Laško št. 32105-081/92-32/2 z dne 12. 2. 1996 se zavrže.

Ustavna pritožba zoper posamične akte, izdane pred uveljavitvijo Ustave, ni dovoljena. Očitek, da so sodne odločbe nepravilne in nezakonite pa, tudi če bi bil utemeljen, še ne izkazuje kršitve katerekoli človekove pravice in temeljne svoboščine. Sodišči sta stališča, na katera sta oprli svoje odločitve, dovolj izčrpno obrazložili in utemeljili z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti. Odločanje istih sodnikov v različnih zadevah iste stranke samo po sebi še ne izkazuje kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave (ki med drugim vsakomur zagotavlja tudi pravico do nepristranskega sojenja). Za kršitev te pravice ne gre, če se sodišče pri utemeljevanju ene odločitve sklicuje na drugo odločitev, pri obeh odločitvah pa so sodelovali isti sodniki. Okoliščina, da je bila ena sodnica, ki je odločala v upravnem sporu na prvi stopnji, kasneje imenovana v Vrhovno sodnico, ne pomeni, da je v isti zadevi, v kateri je odločala na prvi stopnji, odločala tudi v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem. Zgolj dejstvo, da odločitve niso take, kot bi jih pritožnica želela, in da pravo razume drugače od sodišč, pa za sklep o kršitvi človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne zadošča. V zadevi je na zadnji stopnji v okviru istega upravnega spora odločalo Vrhovno sodišče s sodbo. Glede na to, samostojna ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je bila razveljavljena sodba Upravnega sodišča in zadeva vrnjena v novo sojenje, ni mogoča, tudi če bi bila pritožnici sedaj vročena. Dopustna bi bila le ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča. Pritožnica je ustavno pritožbo zoper to sodbo sicer vložila, vendar prepozno. Pritožnica ni izkazala, da bi zoper odločbi upravnih organov prve stopnje izčrpala pravna sredstva. Zato za obravnavanje ustavne pritožbe zoper te odločbe niso izpolnjene procesne predpostavke.