Odločba o ugotovitvi, da drugi odstavek 25. člena Zakona o zaščiti živali ni v neskladju z Ustavo

1689. Odločba o ugotovitvi, da drugi odstavek 25. člena Zakona o zaščiti živali ni v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-140/14-21

Datum: 25. 4. 2018

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Slovenske muslimanske skupnosti, Ljubljana, ki jo zastopa dr. Andraž Teršek, Kamnik, in Edina Kumalića, Ljubljana, na seji 25. aprila 2018

Drugi odstavek 25. člena Zakona o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 38/13 – uradno prečiščeno besedilo) ni v neskladju z Ustavo.

Pobudnika zatrjujeta, da je drugi odstavek 25. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) v neskladju s 7. in 41. členom Ustave »v povezavi« s 1., 2. in 14. členom Ustave ter 9. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pojasnjujeta, da je bila pobudnica (Slovenska muslimanska skupnost) ustanovljena zaradi ohranjanja islamskih vrednot med slovenskimi muslimani, pa tudi zaradi povezovanja z muslimani po svetu. Njeni člani naj bi bili slovenski državljani muslimanske veroizpovedi. Pobudnik (Edin Kumalić) pobudo vlaga kot musliman (pripadnik islamske vere). Pobudnika izjavljata, da je obredni zakol živali brez predhodnega omamljenja bistveni sestavni del islamske vere, s tem pa tudi svobode veroizpovedi in bogoslužnih interesov slovenskih muslimanov, ki so združeni v pobudnici. Nedopustnost predhodnega omamljenja naj bi bila zelo jasno izražena v temeljnem islamskem viru. Islam naj bi predpisoval uživanje mesa živali, zaklanih na poseben način. Pobudnika obširno opisujeta vsebino in vire verskih pravil islama, ki naj bi prepovedovala omamljenje živali pred zakolom in urejala obredni zakol. V tem okviru izpostavljata verski praznik kurban bajram, ko naj bi se zaklala ena žrtvena žival na gospodinjstvo (kamela, krava, ovca ali koza). Drugi odstavek 25. člena ZZZiv naj bi neposredno protiustavno posegal v ustavne pravice in interese pobudnice in slovenskih muslimanov, ki jih pobudnica predstavlja.

Pobudnika navajata, da ustavna pravica do svobodnega delovanja organizirane verske skupnosti in do svobodnega izpovedovanja vere vključuje svobodi verskega odločanja o (verskem) »kaj« in »kako«. Menita, da verski obredi spadajo v jedro svobode verovanja in bogoslužja. Vsebinska opredelitev verskega prepričanja in način njegovega izražanja naj bi bila neločljiva. Pobudnika opozarjata, da je vsebino verovanja in bogoslužja treba ugotavljati po subjektivnem kriteriju – z upoštevanjem samodoločanja in samoopredeljevanja organizirane verske skupnosti in njenih vernikov.

Po mnenju pobudnikov za prepoved obrednega zakola živali brez omamljenja ni legitimnega cilja. Argument zaščite živali pred mučenjem naj bi država zgolj navrgla, ne pa vsebinsko utemeljila. Pobudnika štejeta »kulturno pogojevanje« vsebine svobodnega delovanja verske skupnosti oziroma svobode zasebnega in javnega izpovedovanja vere za neskladno s 7. in 41. členom Ustave. S tem naj bi država lahko dosegla le, da bodo slovenski muslimani svoje obrede uresničevali v tujini. Izpodbijana določba naj bi neenakopravno obravnavala slovenske muslimane, ki obredni zakol živali brez predhodnega omamljanja razumejo in doživljajo kot sestavni element svoje veroizpovedi.

Pobudnika poudarjata, da se obredni zakoli izvajajo strokovno in nadzorovano, v pooblaščenem obratu. Menita, da Ustava ne vsebuje določb o posebni pravni zaščiti živali, še manj živali uživajo ustavne pravice. Ustavni red naj bi temeljil na konceptu dobrobiti živali, ki živali varuje le pred pretirano oziroma nepotrebno škodo, bolečino, trpljenjem. Pobudnika se sklicujeta na presojo Zveznega ustavnega sodišča Zvezne republike Nemčije (v nadaljevanju BVerfG). Opozarjata, da je legitimno razpravljati le o posebnih, živalim prijaznih metodah opravljanja zakola. Izražata pomisleke glede sledljivosti in primernosti versko ustreznih mesnih izdelkov, ki so v trgovinah na voljo slovenskim muslimanom. Po oceni pobudnikov izpodbijana določba ne izhaja iz pravnega reda Evropske unije (v nadaljevanju EU) in ne pomeni usklajevanja z zakonodajo primerljivih evropskih držav.

Pobudnika podajata kratek izbor stališč iz veterinarske literature, iz katere naj bi izhajalo, da je pravilno izvršen obredni zakol brez omamljenja lahko neboleč ali da se glede trpljenja živali vsaj bistveno ne razlikuje od zakola z omamljenjem. Pobudnika se v zvezi s svobodo delovanja verskih skupnosti sklicujeta na strokovno literaturo in (predvsem) na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-92/07 z dne 15. 4. 2010 (Uradni list RS, št. 46/10, in OdlUS XIX, 4). Zatrjujeta, da država ne sme preizkušati vrednostne sprejemljivosti vsebine verovanja.

Državni zbor je odgovoril na pobudo. Izpostavlja, da je namen izpodbijane določbe, da se prepreči nepotrebno trpljenje živali ob zakolu. Varovanje živali naj bi bilo ustavno zapovedano. Drugi odstavek 25. člena ZZZiv naj ne bi posegal v pravice pobudnikov iz 7. in 41. člena Ustave. Po mnenju Državnega zbora ne more pripeljati do tega, da muslimani v Republiki Sloveniji ne bi mogli uživati mesa, pridobljenega v skladu z verskimi predpisi. Če je v Republiki Sloveniji ponudba mesa, pridobljenega z zakolom brez omamljenja, slaba, naj za to ne bi bila odgovorna država. Drugi odstavek 25. člena ZZZiv naj ne bi prepovedoval uvoza mesa, pridobljenega v skladu z verskimi pravili, na katere se sklicujeta pobudnika.

O pobudi je dala mnenje Vlada. Navaja, da Uredba Sveta (ES) št. 1099/2009 z dne 24. septembra 2009 o zaščiti živali pri usmrtitvi (UL L 303, 18. 11. 2009 – v nadaljevanju Uredba o zaščiti) državam dovoljuje obširnejšo zaščito živali na področju obrednega zakola. Vlada opozarja, da je bila v času veljavnosti prejšnje ureditve (možnost izjemnega dovoljenja za obredni zakol brez omamljenja) v trinajstih letih podana le ena vloga za tak zakol. V Republiki Sloveniji naj bi delovalo več klavnic s halal certifikatom. (Glej opombo 1) Vlada se zavzema za ločevanje izvedbe obrednega zakola od uživanja mesa in izdelkov iz živali, zaklanih v skladu z verskimi pravili. Ker naj pobudnika ne bi bila nosilca dejavnosti predelave živilskih izdelkov, naj ne bi izkazovala pravnega interesa za ustavnosodno presojo pravil, ki urejajo obredne zakole. V zvezi z uživanjem halal (Glej opombo 2)mesa Vlada trdi, da izpodbijana določba ne preprečuje njegovega uvoza iz držav EU ali tretjih držav. Zaradi izdanih certifikatov naj bi bila oskrba s temi izdelki dejansko mogoča tudi pri slovenskih predelovalcih. Države pa naj prav zaradi varovanja avtonomije verskih skupnosti ne bi smele posegati v zasebnopravne sisteme certificiranja teh izdelkov.

Drugi odstavek 25. člena ZZZiv naj ne bi omejeval verske svobode. Motiviran naj bi bil z varovanjem dobrobiti živali. Vlada podrobno opisuje razpoložljive tehnike in metode zakola živali ter glavna tveganja za dobrobit živali ob zakolu (bolečina in povzročanje strahu v zvezi s tekom časa do izgube zavesti). Strokovne raziskave naj bi kazale, da živali pri zakolu trpijo hudo bolečino, ki naj je zgolj izbira pravilnega orodja in metode ne bi mogla povsem izključiti. Namen omamljenja pred zakolom naj bi bil v tem, da žival v času, ko se izvede zakol, ni pri zavesti in ni občutljiva za bolečino. Vlada je obrazložila razliko med metodami omamljenja, ki povzročijo takojšnjo smrt, in metodami enostavnega omamljenja, ki jim mora slediti še poseben postopek usmrtitve (običajno z izkrvavitvijo); zadnje navedene so lahko nepovratne (žival se nikoli več ne more zbuditi iz nezavesti in bi v določenem času – če se ne bi izvedla izkrvavitev – dejansko umrla že tudi samo zaradi uporabe tehnike omamljenja) ali povratne (žival bi se – če ne bi bilo izkrvavitve – lahko zbudila iz nezavesti in normalno funkcionirala). V vsakem primeru pa naj bi omamljenje po Uredbi o zaščiti vedno povzročilo trenutno izgubo zavesti, še preden lahko možgani živali zaznajo bolečino. V tej zvezi Vlada izpostavlja, da izguba zavesti živali, ki pred zakolom niso bile omamljene, nastopi veliko kasneje (v povprečju več kot minuto, v nekaterih primerih pa več kot dve minuti po rezu vratu). Toliko dlje naj bi trajala izpostavljenost živali bolečini, strahu in stresu, povezanim z zakolom. Vlada zatrjuje, da pobudnika strokovno literaturo napačno citirata ali da se sklicujeta na zastarelo oziroma drugače pomanjkljivo literaturo.

Ustavno sodišče je odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade vročilo pobudnikoma. Odzvala se je le pobudnica. Pojasnjuje, da sta zanjo dva od sedmih halal certifikatov sporna. Opisuje, kako se morajo slovenski muslimani ob kurban bajramu odpraviti v Republiko Hrvaško, da lahko v tamkajšnji klavnici prevzamejo halal meso. Dvomi, da je znanstveno mogoče natančno količinsko izmeriti stopnjo bolečine pri živalih.