TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi predlagateljev se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

„Ugotovi se, da je parcela št. 839/14 k. o. X skupno pripadajoče zemljišče k stavbi ID znak 0000-001 z naslovom A. 1, stoječi na parceli št. 839/6 k. o. X, in k stavbi ID znak 0000-002 z naslovom A. 2, stoječi na parceli št. 839/2 k. o. X, in je v skupni lastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe ID znak 0000-001 in vsakokratnih lastnikov nepremičnine parc. št. 839/2 k. o. X“

II. Pritožba nasprotne udeleženke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem a ne spremenjenem delu potrdi.

III. Nasprotna udeleženka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tudi iz predloga ZVEtL-1 izhaja, da za urbanistične standarde oziroma prostorske akte ni nujno, da se nanašajo na obravnavano nepremičnino, v vsakem primeru pa se upoštevajo (le) kot dopolnilno merilo (glej pojasnila k 43. členu v Predlogu ZVEtL-1, EVA: 2015-2030-0002, prva obravnava). Sodišče prve stopnje pa je pred tem obseg pripadajočega zemljišča utemeljilo že na dveh drugih kriterijih (kaj zemljišče predstavlja v naravi in njegova pretekla redna raba), ki sta v konkretnih okoliščinah odločilnega pomena.

Ugotovljeno skupno pripadajoče zemljišče ne obsega nobenih javnih površin, ki bi bile namenjene vsem pod enakimi pogoji.

Nasprotna udeleženka ni dokazala, da bi šlo po namenu in dejanski uporabi za javno površino, namenjeno splošni rabi vseh in vsakogar (ne le predlagateljev oziroma udeležencev, to je lastnikov obeh stavb oziroma nepremičnin, na katerih ti dve stojita). Ugovor javnega dobra zoper obseg pripadajočega zemljišča bi lahko bil utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z dejansko namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi. Zato je ugovor nasprotne udeleženke, da gre za javno dobro, neutemeljen.