TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 75/2016 z dne 11. 8. 2016 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cpg 1756/2015 z dne 4. 3. 2016 se razveljavita in potrdi se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. St 2340/2014 z dne 22. 6. 2015.   Pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti druge in tretje alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena, 1. točke prvega odstavka 213. člena in 128. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo in 10/15 – popr.) ter prvega odstavka 391. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) se zavržeta.

Če je izpodbijana sodba tako očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, da jo je mogoče šteti za samovoljno oziroma arbitrarno, pomeni, da je prišlo do kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.    Stališče sodišč, da lahko na podlagi druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju vložijo predlog za stečajni postopek tudi ločitveni upniki, katerih zavarovane terjatve niso bile predmet pravnomočno sklenjene prisilne poravnave, je očitno napačno, saj iz 2. točke navedene določbe jasno izhaja, da ta obravnavanega primera ne zajema, pač pa primere, v katerih gre za več kot dvomesečno zamudo z izvrševanjem ukrepov finančnega prestrukturiranja iz pravnomočno potrjene prisilne poravnave.   Očitno napačno je tudi stališče sodišč o zamudi s plačilom zavarovanih terjatev, saj sta sodišči to stališče sprejeli v nasprotju z 19. in 20. členom ter tretjim odstavkom 213. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju kakor tudi namenom in pomenom pravnomočno sklenjene prisilne poravnave (136. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju), posledično pa je napačno tudi stališče sodišč o obstoju aktivne legitimacije ločitvenih upnic za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka.   Zaradi očitno napačnih odločitev sodišč je bilo poseženo v pravico pritožnic do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, tj. v njuna upravičena pričakovanja, ki se nanašajo na izvrševanje upravljavskih in premoženjskih pravic iz naslova imetništva poslovnih deležev v stečajni dolžnici, ter v pridobljeno pravico druge pritožnice, saj ji je bila odvzeta pravica do poplačila terjatve na podlagi pravnomočnega sklepa o potrjeni prisilni poravnavi, ki je sicer izvršilni naslov za njeno izterjavo.    Pobudnik nima pravnega interesa, če ne izkaže, da bi morebitna ugoditev pobudi privedla do izboljšanja njegovega pravnega položaja.