TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.560,62 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Zmotno je stališče pritožbe, da odškodnine zaradi izgubljenega dohodka ni mogoče zmanjšati iz obeh naslovov (po tretjem in četrtem odstavku 243. člena OZ), saj je v takšnem primeru tožena stranka obogatena, tožnik pa prikrajšan za popolno odškodnino. Načelo popolne odškodnine iz 169. člena OZ v zvezi z 246. členom OZ pomeni, da je pri njeni odmeri treba upoštevati prejemke, ki jih je tožnik prejel v spornem obdobju - tudi prejemek, ki ga je prejel iz naslova odpravnine. Delodajalec je namreč dolžan plačati delavcu le razliko do polnega nadomestila plače. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 243. člena OZ, ko je izplačano odpravnino upoštevalo pri odmeri škode. Ker je takšen ugovor tožene stranke materialnopravne narave, je zgrešeno navajanje tožnika, da se tožena stranka nanj sklicuje tudi v drugih postopkih in da gre zato za litispendenco. Glede na to, da tožena stranka v tem sporu ne uveljavlja vračila odpravnine niti pobotnega ugovora, niso relevantne pritožbene navedbe, da tožena stranka ni bila dolžna izplačati odpravnine in jo je plačala prostovoljno, posledično pa ni upravičena do njenega vračila ali pobota. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje ugovora, ki jih je v tej smeri dala tožena stranka in se med seboj ne izključujeta, materialnopravno pravilno zavrnilo zahtevek, naj ji ta to škodo povrne.