TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbam zagovornika obtoženega B. B. in zagovornika obtoženega D. D. ter pritožbam zakonitih zastopnic in pooblaščencev pravnih oseb E. d. o. o., F. Corp., G. d. o. o. in fundacije H. se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o odvzemu premoženjske koristi razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Ob delni ugoditvi pritožbe zagovornika obtoženega A. A. se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi glede kaznivega dejanja pod točko II izreka spremeni tako, da se v tretji vrstici prvega odstavka izpusti besedilo „in prestopil meje svojih pravic“, v tretjem odstavku, v 4. vrstici opisa pa izpusti besedilo: „prestopil meje svojih pravic, saj za sklenitev ni imel soglasja kreditnega odbora K. Leasing, kot je bilo zahtevano v 1. točki službenega navodila K. Leasing št. 4/2006 z dne 7. 7. 2006, prav tako pa je“.

Sicer se v preostalem pritožbe zagovornikov obtoženih A. A., B. B. in D. D., v celoti pa pritožbi obtoženega A. A. in zagovornika obtoženega C. C., zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obtoženi C. C. je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 765,00 EUR.

Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso je za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, potrebno opraviti ne samo primerjavo abstraktnega opisa kaznivega dejanja, pač pa tudi primerjavo in concreto.

Dokumentacija za izločitev katere se zavzemajo pritožnik je prišla v sodni spis po dveh ločenih poteh, pri čemer je bila ena vsekakor zakonita in je niti pritožniki ne problematizirajo, druga pa pridobljena že na izpostavljene odredbe, ki pa sicer v nasprotju z mnenjem državnega tožilca, ki ga zastopa v odgovoru na pritožbo, ne zadosti zahtevi po obrazloženosti nujnosti posega v odvetniško zasebnost.

Bistveno za presojo obstoja kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je, da sodišče sodne odločbe na nezakonit dokaz ne opre, kar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo.

Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, je evidentno le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev. Bistveno za presojo, da zatrjevana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nedovoljenega dokaza, torej se z njim ni seznanilo in nanj razlogov svoje odločitve ni oprlo.

Bistvo določila prvega odstavka 500. člena ZKP je, da kadar pride v poštev odvzem premoženjske koristi drugemu prejemniku koristi (96. in 98. člen KZ), ga je potrebno povabiti zaradi zaslišanja v predhodnem postopku in na glavni obravnavi. Z zaslišanjem se prejemniku koristi omogoči, da se seznani z obtožbo, izjavi glede morebitnega odvzema premoženjske koristi in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija utemeljenost obtožbe oziroma obstoj materialnopravnih pogojev za odvzem premoženjske koristi.