TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se sklep učiteljskega zbora A. z dne 19. 6. 2024 o nenapredovanju B. B. v 7. razred osnovne šole, spričevalo št. 60300-6/2023/33 z dne 24. 6. 2024 za mladoletnega B. B. v delu, kjer je odločeno, da učenec ne napreduje v 7. razred osnovne šole, ter sklep Komisije za preverjanje upravičenosti ugovora na ponavljanje razreda št. 60303-32/2024/3 z dne 5. 7. 2024, odpravijo in se zadeva vrne A. v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

"Načelo" varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) MKOP ima trojno funkcijo in sicer v tem smislu, da gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva. Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi. V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije.

Sodniški preizkus zakonitosti je strog (samo) glede utemeljitve obstoja okoliščin, da je šola omogočila učencu vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. To (bi) mora(lo) biti jasno razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe na podlagi predhodno pravilno vodenega postopka. Vprašanje, ali so bili konkreten dopolnili pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči zadostni in dovolj ustrezni, da bi bil dosežen namen zakonodajalca po izpolnjevanju navedenega predpogoja za nenapredovanje, pa sodišče ne presoja po strogem testu, ampak zelo zadržano oziroma zgolj s testom očitne (ne)razumnosti.

Treba je (tudi) po vsebini razlikovati med pravnim sredstvom ugovora zoper odločitev o nenapredovanju iz 69. člena ZOsn in pravnim sredstvom ugovora zaradi nepravilnega ocenjevanja iz prvega odstavka 68. člena ZOsn. Določilo 68. člena ZOsn je za obravnavani primer relevantno v delu, kjer ureja ugovor staršev (prvi odstavek 68. člena ZOsn), kjer nalaga obveznost ravnatelja, da imenuje komisijo (drugi odstavek 68. člena ZOsn), in v delu, kjer je določeno, da je odločitev komisije dokončna (tretji odstavek 68. člena ZOsn). Sicer pa je za ugovor po 69. členu ZOsn treba upoštevati tudi splošna pravila upravnega postopka na podlagi tretjega odstavka 3. člena ZUP. To izhaja iz ustaljene upravno-sodne prakse in bi moralo biti osnovnim šolam poznano vsaj od leta 2013 naprej. Tožena stranka tega ni upoštevala.

Starša po tem, ko je bil vložen predlog za ponavljanje razreda, nista bila pozvana, da se izrečeta o zadevi v smislu prvega in tretjega odstavka 9. člena ZUP, prvega odstavka 138. člena ZUP in tretjega odstavka 146. člena ZUP glede pogojev iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn, torej o tem, ali je šola omogočila vključitev B. v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči in to možnost bi morala dobiti pred izdajo prvostopenjske odločitve. Kljub vloženem ugovoru, je bila njuna pravica do izjave in obrambe v upravnem postopku omejena oziroma je bilo vanjo nesorazmerno poseženo, ker prvostopenjski akt ni imel obrazložitve glede odločitve o nenapredovanju v navezavi na pogoje iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn.

Obrazložitev največje koristi za otroka je v drugostopenjskem aktu očitno nezadostna. Otrokovih koristi v prvem in drugem izobraževalnem obdobju ni mogoče reducirati na cilj osvajanja minimalnih standardov znanja, poleg tega pa tudi očitno posplošeno in enostavno sklicevanje na priložnost razvijanja novih socialnih vezi in na boljšo učno samopodobo preveč poenostavlja koncept varovanja otrokovih koristi in sicer do te mere, da jih sodišče ne more sprejeti kot zakonite v tem konkretnem primeru.

Tožena stranka bo lahko uresničila načelo varovanja koristi otroka s posebnimi potrebami iz člena 3(1) MKOP, če se bo namesto pretežnega ukvarjanja z vprašanjem (ne)doseganja minimalnih standardov znanja pri dveh predmetih v 6. razredu osnovne šole, v bistveno večji meri najprej soočila z vprašanjem, seveda skupaj s starši in otrokom, kaj se je zgodilo otroku, da je pri dveh predmetih zgolj iz enega v naslednje šolsko leto padel pri ocenah iz dobro, prav dobro in odlično na negativne ocene. Zelo zaželeno je, da kakovostna obrazložitev šolskega organa, da je odločitev v največjo otrokovo korist, prepriča starše, nujno pa je, da prepriča sodišče v primeru spora.