TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se delno ugodi in se:

- razveljavi sklep pod točko III izreka izpodbijane odločbe;

- sodba v točki V (prav točki VI) izreka odločbe spremeni tako, da ta glasi:

„Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti prvi toženi stranki pravdne stroške v višini 7.469,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila“.

II. V ostalem se obe pritožbi zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi odločba sodišča prve stopnje (točka IV in točka V izreka ter o stroških druge tožene stranke - točka VI - prav: točka VII izreka).

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti prvi toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 3.855,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

IV. Tožeča stranka in druga tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Prva tožena stranka krije svoje stroške za odgovor na pritožbo druge tožene stranke.

Kadar se premoženjski tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, je treba vrednost spornega predmeta oceniti. ZPP v drugem odstavku 44. člena kombinira ocenitveno dolžnost tožnika (drugi odstavek 44. člena ZPP) in korekturno dolžnost sodišča (tretji odstavek 44. člena ZPP). Ocenitvena dolžnost zavezuje tožnika ob vložitvi tožbe in ob spremembi tožbe. Kasneje tožnik vrednosti spornega predmeta ne more več spreminjati.

Na vrednost spora se je ob vložitvi tožbe še navezovalo vprašanje pravice do revizije in do stvarne pristojnosti. V obravnavanem primeru ocenjena vrednost spora v tožbi ni odpirala ne vprašanja stvarne pristojnosti niti vprašanja dovoljenosti revizije. Zato ni bilo razlogov za postopek po tretjem odstavku 44. člena ZPP. Ker sodišče lahko opravi korekturno dolžnost le do faze obravnavanja glavne stvari, je sklep, izdan šele v sodbi, tudi prepozen.

V zvezi z izvršljivostjo kreditne pogodbe pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in presoje sodišča prve stopnje, da je bila kreditna pogodba, sklenjena kot zasebna listina, skladno z 49. in 50. členom ZN potrjena (solemnizirana) pri notarju. Drži, da je potrjevanje zasebnih listin kot dodatna obličnost namenjena pridobitvi neposredne izvršljivosti listine. Stranke pravnega posla morajo pred notarjem ponovno potrditi, da se strinjajo z vsebino pravnega posla. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je bil postopek potrditve zasebne listine opravljen tako, kot je določeno v 49. in 50. členu ZN. Kreditna pogodba je del notarskega zapisa SV 1051/07, izpolnjeni so vsi pogoji iz 4. člena ZN za njeno izvršljivost.

Načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) morajo udeleženci vsakega obligacijskega razmerja spoštovati pri sklepanju in tudi pri izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij. Stranka, ki se s pogodbo zaveže zavarovati svojo obveznost z zastavitvijo določenih predmetov, ki jih sama opiše in identificira, ko pa je treba pogodbo izpolniti, se sklicuje na neveljavnost danega zavarovanja zaradi pomanjkljivih opisov predmetov zastave v pogodbah, ki jih je sama pripravila, ravna v nasprotju s svojimi prejšnjimi ravnanji (venire contra factum proprium) in z načelom vestnosti in poštenja. Stranka, ki sama povzroči ničnost pravnega posla (zaradi nedoločnosti opisanega predmeta obveznosti) se na ničnost ne more sklicevati.

Pri neposestni zastavni pravici na premičnini zastavljena premičnina ni izročena v neposredno posest zastavnemu upniku niti tretji osebi. Ostane v neposredni posesti zastavitelja ali tretje osebe zanj (171. člen SPZ). Za ta spor so relevantna določila 171. in 177. člena SPZ o neposestni zastavni pravici pred novelo SPZ-B in Uredbe o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin iz leta 2004. Urejeni sta bili dve obliki neposestne zastavne pravice: navadna in registrska. Po prvem odstavku 171. člena SPZ neposestna zastavna pravica nastane že s sporazumom v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Sklenitev takega sporazuma ima v postopku izvršbe učinek rubeža premičnine (tretji odstavek 171. člena SPZ).

Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da zastavna pravica na zastavljenih telekomunikacijskih omrežjih ni bila registrska zastavna pravica.

Vrste premičnin, za katere se je vzpostavil register neposestnih zastavnih pravic, so bile določene v 8. členu Uredbe. Med njimi je bila navedena „oprema“. A ta pojem ni bil opredeljen. Telekomunikacijsko omrežje kot zbirna stvar ni bilo določeno kot stvar, za katero je bil vzpostavljen register neposestnih zastavnih pravic. Sestavine (posamezne) stvari, ki so ga sestavljale, pa niso bile predmet vpisa v register. Peti odstavek 11. člena Uredbe je določal, da opreme ni dopustno vpisati v register, če se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge stvari. Tako se izkaže, da se posamezni TK vodi, kabli in jaški, tudi če bi šteli za opremo telekomunikacijskega omrežja, ne bi vpisali v register.

Oba obravnavana sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke na zastavljenih nepremičninah sta bila po pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

Nepravilen sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta je vplival na napačno odločitev o pravdnih stroških, priznanih prvi toženi stranki. Pri odmeri pravdnih stroškov je treba upoštevati vrednost spora, ki jo je določila tožeča stranka.