TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremeni tako, da na novo glasi:

"Z a v r n e s e zahtevek tožnika: da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 14. 2. 2017 nezakonita in se razveljavi; tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 28. 9. 2017, ampak je trajalo do 16. 5. 2018, ko se pogodba o zaposlitvi razveže; da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 29. 9. 2017 do 16. 5. 2018 priznati delovno dobo, ga prijaviti v socialna zavarovanja ter plačati nadomestilo plače v mesečnem znesku v višini 2.021,86 EUR bruto, zmanjšanem za izplačila nadomestila plače za čas brezposelnosti, od 29. 10. 2017 do 28. 4. 2018, v znesku 892,50 EUR bruto in po plačilu ustreznih davkov in prispevkov tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. delovnega dne v tekočem mesecu za pretekli mesec ter izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja, vse v 8 dneh pod izvršbo, ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 839,83 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je kljub pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da so nekvalitetno, prepozno ali nestrokovno opravljanje delovne naloge, rezultat tožnikovega subjektivnega odnosa do izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in da je tožnik zavestno kršil svoje delovne obveznosti, zato njegovega ravnanja ni mogoče uvrstiti v okvir razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ravnanja tožnika okvalificiralo kot kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, in da je zato odpoved iz razloga nesposobnosti, nezakonita.

Tožena stranka tožniku ni očitala naklepnega oziroma malomarnega ravnanja, zato tožnik tekom postopka ne more zahtevati, da se njegovo ravnanje opredeli kot krivdni razlog po 3 alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj je utemeljitev odpovednega razloga v presoji delodajalca, sodišče pa lahko presoja le, ali je razlog naveden v odpovedi dejansko podan in utemeljen.